O tem v kakšne domove smo se zaprli v času covida
V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so postali tudi naš delovni prostor, otroška igralnica, učilnica in telovadnica, sta tako velikost kot kakovost bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Vlada nam je v minulem letu narekovala, da ostajamo doma, ukrepi pa niso bili prilagojeni dejstvu, da dom ni za vse varno zavetje in da ne živijo vsi ljudje v hiši z vrtom. Ravno nasprotno, slovenska stanovanja so po velikosti pod evropskim povprečjem. Kot pravi Maša Hawlina z inštituta za raziskovanje prostora Zadrugator, se več kot 60 odstotkov ljudi sooča s težavami, ki so bistvenega pomena za osnovno kvaliteto bivanja.
Ljudje so v raziskavi poročali o problemih kot so vlaga, plesen, neprimerna svetloba, trhlost strehe, nedostopnost do interneta - osnove za dostojno bivanje. Ugotovili smo, da v Sloveniji veliko ljudi živi v energetski revščini.
V Sloveniji imamo zastarel stanovanjski fond, stanovanj je premalo, gradijo pa se večinoma nadstandardna, pravi Rok Ramšak z inštituta Zadrugator. Scela neurejena je tudi stanovanjska politika. Kdaj je pravico do doma zamenjala kapitalistična agenda po nepremičnini kot investiciji in zakaj politika v zadnjih tridesetih letih ni imela posluha za v nebo vpijočo stanovanjsko problematiko? Arhitekt in publicist dr. Miloš Kosec meni, da odgovor leži v preprostem dejstvu, da imajo odločevalci rešen stanovanjski problem. Opozarja pa tudi na bistveno razliko med standardi bivalnih prostorov pri nas in drugje v Evropi.
Ne samo, da imamo stanovanjske probleme v večjih mestih, tudi ljudje , ki imajo rešen stanovanjski problem, morajo živeti v bistveno bolj skromnih standardih kot večina prebivalstva po Evropi.
Ob tem ne gre pozabiti, da vse več mladih živi v najmeniških sobah, pa še slednje si marsikdo težko privoišči. Mnogi med njimi so se morali v času covida, vrniti k staršem, mnogi v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij in s čimer jim je bila odvzeta tudi možnost za delo, s tem pa finančna neodvisnost.
