V pogovoru z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Jankom Kosom preverjamo, ali je mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna?

Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna.

A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek?

Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – se posvečamo tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, akad. dr. Janka Kosa. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Primerjalna zgodovina svetovne literature, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena.

Goran Dekleva