Od vloge žensk, pasti popisa prebivalstva na Hrvaškem, kmetovanja v beneški Sloveniji do študija slovenščine na graški univerzi in treh literarnih večerov ob 8. marcu

Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pojasnjuje, kakšno je življenje žensk v Porabju in kako se zaostrujejo ukrepi ob slabšanju epidemičnih razmer. Madžarska se je namreč odločila za 14-dnevno zaustavitev življenja. Pouk poteka samo na daljavo, zaprte so vse trgovine razen tiste z živili, lekarne in bencinski servisi. Delo nemoteno poteka le v industriji, večina storitvenih dejavnosti je ustavljenih. Poostrene so tudi kontrole na mejah, 24 ur na dan sta odprta le dva mejna prehodna s Slovenijo.

»Pomembno je, da ta dva tedna zdržimo in se razmere umirijo, vsi upamo, da bo nato sledila sprostitev ukrepov in odprtje življenja, ker to negativno vpliva na vse.«

Pandemija je vplivala tudi na ženske, ki saj so v prvih bojnih vrstah, na kar je ob 8. marcu opozorila tudi evropska unija. To velja tako za Slovenijo kot Madžarsko. Drugačno je tudi praznovanje dneva žena, v pogovoru s Silvo Eöry poudarja Andrea Kovacs. Za Madžarsko je značilno, da se v podjetjih na ta dan spomnijo kolegic s cvetjem ali kosilom.

»V Evropi se danes ženske pojavljajo povsod, tudi v politiki in gospodarstvu, tudi na najzahtevnejših mestih so danes priznane voditeljice. Razlike pa so v priznavanju dela. Pri plačah se razlike zmanjšujejo, kar pa marsikje ne velja za pokojnine.«

V organizacijah porabskih Slovencev so ženske enakopravno zastopanje tudi na vodilnih mestih, dodaja predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, zadovoljna, ker imajo v parlamentu svojo zagovornico Eriko Köleš Kiss.

»Ponosni smo, da smo to dosegli in bomo delali naprej, da to razmerje med moškimi in ženskami ostaja zdravo, da na vodilni pozicijah najdemo tako ženske kot moški. Pri nekaterih zadevah pa je lahko ženska zaradi svojega pristopa celo uspešnejša.«

Popis prebivalstva in pasti za narodne skupnosti na Hrvaškem

Doktorica Barbara Riman je vodenje Zveza slovenskih društev na Hrvaškem prevzela maja 2018. Tudi v času različnih epidemioloških omejitev Zveza uspešno ohranja stike z vodstvi društev in snuje nove načrte za mladostnike in najmlajše; od uvajanja slovenščine v šole do poletnih tečajev in otroških delavnic. Pripravljajo novo strategijo in z rednim mesečnim biltenom obveščajo  članstvo o doseženem in načrtovanem.

Posebna pozornost je letos namenjena pripravam na ljudsko štetje oziroma popis prebivalstva, ki je že drugič preložen, tokrat na jesen. Rojake po vsej Hrvaški želijo opozoriti na pomen in številne pasti ter jih spodbuditi k slovenski narodnostni opredelitvi kot podlagi za zagotavljanje manjšinskih pravic.

Predstavnike slovenske narodne skupnosti bodo skušali nagovoriti s kančkom humorja, je v  pogovoru z Marjano Mirković povedala neutrudna in do aktualnih razmer kritična predsednica krovne organizacije dr. Barbara Riman.

»Mislim, da bo to karikatura osebe, ki premišljuje, kdo pravzaprav je. Prepričani smo, da lahko s karikaturo in humorjem dosežemo več kot pa z nekim tesnim pristopom.«

Karikaturo bodo skušali razširiti med čim več rojakov po Hrvaškem in to na vse možne načine. Sicer pa popis prebivalstva in druga zbiranja podatkov o narodnih skupnostih ne dajejo prave slike o dejanskem številu pripadnikov manjšine, ugotavlja dr. Barbara Riman, ki je tudi vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja.

V hrvaškem volilnem imeniku je bilo leta 2011 14.000 Slovencev, po podatkih popisa iz istega leta pa 10.517, slovenščino kot materni jezik pa je navedlo 9200 ljudi.

»Vse uradne številke je treba gledati z določeno mero rezerve. Dejstvo pa je, da, če se bo število Slovencev v novem popisu drastično zmanjšalo, bomo ponekod izgubili določene manjšinske pravice.«

Razlog za razlike v podatkih in zmanjševanju števila opredeljenih pripadnikov narodnih skupnosti vidi v odnosu hrvaške družbe do drugačnih, ki odstopajo od pričakovanj. Zato bodo tudi pripadniki slovenske narodne skupnosti včasih raje spregledali vprašanje o narodni pripadnosti, kot pa da bi se javno opredelili.

Popis prebivalstva odpira številna vprašanja. Med drugim, kako opredeliti večplastno, kompleksno identiteto, značilno za mešane zakone, saj opredelitev pol Slovenec pol Hrvat ni možna. Neopredeljenost pa lahko pripelje do novih težav, opozarja Barbara Riman.

»Poznam primer, ko sta se starša ob rojstvu otroka odločila, da bo neopredeljen. Ko sta šla po rojstni list, pa sta videla, da je iz neopredeljenega otroka postal mali Hrvat. Sama pa sem pri menjavi dokumentov zaradi spremembe naslova iz Slovenke postala Hrvatica. Bojim se, da se bo to dogajalo tudi pri tem popisu.«

Po hrvaški ustavi opredelitev narodne pripadnosti ni nujna, toda če ostane rubrika prazna, se lahko hitro pojavijo težave pri zaposlovanju. Tu bo treba še veliko postoriti, poudarja predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem.

»Ko se rešimo nacionalističnega duha in začnemo človeka dojemati kot človeka, žensko osebo kot človeka, bo mogoče ta družba boljša. Na nas pa je, da naredimo vse, kar je v naši moči za povečanje občutljivosti večinskega prebivalstva, da izjeme, ki obstajajo, naredijo družbo, posameznika in okolje, kjer živi bogatejše.«

Daljši pogovor z dr. Barbaro Riman, kritično tudi do strategije Slovenije glede rojakov zunaj meja matične države in prioritet pristojnih oblasti, lahko slišite v oddaji.

'Tu želim ostati'

Mlada beneška Slovenka Eliza Manig se je po delovni izkušnji v tujini vrnila v domačo vas Lipa pri Špetru in obudila kmetijo, ki ji je bila družina zapisana že več generacij. Začela je s štirimi kravami, sedaj jih ima v hlevu že 25. Gre za eno od zgodb, ki vliva upanje številnim Slovencev v Benečiji, kjer se že desetletja zaradi neugodnih delovnih razmer soočajo z izseljevanjem.

27-letna kmetovalka je obiskovala dvojezično šolo v Špetru, študij pa nato nadaljevala v Vidmu, kjer je diplomirala iz splošne in dentalne radiologije. Ker si je želela izkušenj v tujini, je delo naprej iskala v Veliki Britaniji, a nato priložnost našla v Združenih državah Amerike. Želja po odkrivanju novih svetov in popotovanju pa je hitro zbledela.

Po letu dni se je vrnila domov in skupaj z očetom obudila kmetijo, ki je samevala zadnjih 15 let. Na skupni poti sta sedaj že dobro leto in pol in oče  Luka Manig pomaga s svojim znanjem mlekarstva.

»Rekla je, oče, želim obuditi kmetijo in se ukvarjati z mlekom, sirarstvom, jogurti. Sam sem bil mlekar na Krnu, na planini, pozimi pa sem delal v majhni mlekarni v občini Tolmin.«

Zdaj, ko je Eliza že osvojila osnove sirarstva, se rada poigrava z novimi okusi. Veliko preizkuša z ogljem in feferoni. Siru dodaja tudi čemaž in žafran. Do konca leta si želi pridobiti certifikat s katerim bi dokazovala, da je njen sir narejen iz biološkega mleka. Prava prodajna uspešnica je jogurt – lahko bi rekli da gre za med oziroma z medom, saj je na prodajni polici tudi jogurt z medom iz Beneških dolin.

Prevlada naj načelo kvalitete

Laura Fekonja je lektorica za slovenski jezik na graški univerzi Karla Franza, kamor je prišla septembra lani. Zaposlena na ljubljanski Filozofski fakulteti, na Centru za slovenščino kot drugi ali tuji jezik, v Gradcu dela na Inštitutu za slavistiko, kjer slovenščino lahko študirajo na pedagoški smeti, in na Inštitutu za prevajalstvo.

Ob mednarodnem dnevu žensk so v sodelovanju s Slovensko čitalnico v Gradcu, tamkajšnjim Klubom slovenskih študentk in študentov, Društvom avstrijsko slovenskega prijateljstva in SKICO pripravili literarne dneve, spletne pogovore s tremi pesnicami: Petro Bauman, Cvetko Lipuš in Amino Majetić.

Prav Slovenska čitalnica, ki je bila v Gradcu slovesno odprta 6. junija 2013, je pomembna ne le za izposojo slovenskih knjig in DVD-jev, temveč je tudi prostor srečevanja ob različnih kulturnih dogodkih in predstavitvah, dodaja Laura Fekonja.

Naša sogovornica je svojo lektorsko pot začela leta 2007 v Brnu, jo nadaljevala v Zagrebu in Beogradu, zdaj je pol leta v Gradcu, mestu, ki se ji zdi zelo prijetno in kljub razmeram živo. Ob dnevu žena pa ne moremo mimo položaja žensk v Avstriji.

»6 mesecev, kolikor živim tu, ni neka doba, da bi lahko dobila dober vpogled na položaj žensk. Opazila pa sem, da so na igriščih z otroki prisotne predvsem mame, ko pa so tudi očetje, so ponavadi skupaj z mamami, to pa sem res opazila.«

Na Univerzi v Gradcu sicer prevladujejo študentke je pa tudi kar nekaj študentov, dodaja Laura Fekonja, razmerje med njimi je 70:30, razmere so tako podobne kot v Sloveniji. Med profesorji pa se razmerje med spoloma izenači.

»Res pa je, da je v Avstriji na razpisu za novo delovno mesto, ravno zdaj imamo na oddelku razpisano eno delovno mesto, velja načelo, če sta dva primerljiva kandidata, ima ženska prednost, ker želijo povečati število žensk na raziskovalnem področju.«

Temu bi lahko kdo oporekal, saj naj spol ne bi bil nikjer odločilen dejavnik, če pa se tako vsaj malo uravnajo razmerja na univerzitetni ravni, to ni tako slabo, dodaja Laura Fekonja, ki prisega na prevlado načela kvalitete pred načelom spola.

Mateja Železnikar