V preteklem letu smo zaradi bolezni COVID 19 izgubili vrsto temeljnih svoboščin, ki so nam bile pred tem povsem samoumevne. Policijsko uro imamo že štiri mesece, odvzeta nam je pravica do gibanja, pravica do izražanja, na udaru sta tudi pravica do obveščenosti in svobode medijev, če naštejemo le najbolj pomembne. Priče smo lokalni in globalni eroziji osnovnih človekovih pravic in padcu demokratičnih standardov ustroja naše družbe. Zato bomo na 1. programu Radia Slovenija, enkrat mesečno, predvajali podkast o človekovih pravicah. Vabimo vas k poslušanju prvega dela.
Katerim temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam smo se odpovedali v imenu epidemije in katerim se nam ne bi bilo treba odpovedati?
Leto je naokrog, odkar so v sosednji Italiji odkrili prvega človeka, okuženega z novim koronavirusom. V samo nekaj tednih se nam je življenje obrnilo na glavo. V prejšnjem letu smo izgubili tudi vrsto temeljnih svoboščin, ki so se nam prej zdele popolnoma samoumevne. Policijsko uro imamo že štiri mesece, odvzeta nam je pravica do gibanja, pravica do izražanja, na udaru sta tudi pravica do obveščenosti in svobode medijev, če naštejemo le najpomembnejše. Priče smo lokalni in globalni eroziji osnovnih človekovih pravic in zmanjšanju demokratičnih meril naše družbe.
V prejšnjem letu nam je država odrekla, tako rekoč suspendirala številne pravice. Določila je, kje se lahko gibamo in kje ne, kdaj se lahko gibamo in kdaj ne in s kom se lahko družimo in s kom ne. Država je tudi določila, da je prepovedano zbiranje z namenom protestiranja ali izražanja mnenj. A glede na zahteve mednarodnega prava se temu ne bi smeli odreči. Država nam te pravice ne bi smela vzeti.
Tako pravi Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenija, in dodaja, da mora država v epidemiji za zavarovanje javnega zdravja treba sicer sprejeti omejevalne ukrepe, ampak pri tem nima popolnoma prostih rok in nima dovoljenja, da potepta mednarodne standarde človekovih pravic. Skrb vzbuja tudi vse večja militarizacija policije.
Navzočnost policije, kot na primer na Metelkovi, ali ustavljanje mimoidočih in popisovanje oseb, ki niti niso na protestu, identifikacija ljudi, vse to je zagotovo nadlegovanje in ustrahovanje in ima namen odvrniti ljudi od pravice do mirnega zbiranja, protestiranja in izražanja svojega mnenja.
V demokratičnih družbah smo navajeni, da je policija servis javnosti in družbe in ne bi smela nadlegovati državljana pri izvajanju in uresničevanju njegovih temeljnih pravic, še dodaja sogovornica. Vrstijo se tudi napadi na svobodo medijev in pravico do obveščenosti.
Če vse skupaj sešteješ ugotoviš, da je pod resnim pritiskom pravica do svobodnega življenja. Skratka, da je prišlo do načetja elementarnih svoboščin. To na čemer demokratični razvoj katerekoli skupnosti temelji in tukaj lahko govorimo o resni krizi.
Tako je mnenje novinarja časopisa Dnevnik Ervina Hladnika Milharčiča, ki opozarja na kratenje pravice do svobodnega izražanja.
Ob tem, samo še en moment, ki pa zares vzbuja skrb - mislim svoboda izražanja je nekaj, kar si v vsakem trenutku lahko vzameš, ni možno, da bi ti lahko nekdo absolutno zaprl gobec in ti prepovedal, da kaj rečeš - dokler med tabo in to svobodo niso policijske enote v viteški opravi, ki izražanje političnih ali kakšnih drugih nazorov razumejo kot grožnjo proti kateri lahko dvignejo ščite in pendrek. Mislim, da smo priča revolucionarnim spremembam družbe, ki jih izvaja ena politična stranka reprezentirana v parlamentu z zelo jasno izraženim programom. Mislim, da smo zadnje leto bili priča desni revoluciji političnega in družbenega sistema.
