Kulturni fokus

Ko mlake krvi v poeziji niso samo metafore

Kako so slovenski vojaki, ki so se med 16. in 20. stol. borili na najrazličnejših evropskih bojiščih, v pretresljive verze prelili svoja težka izkustva?

1029px-Flammenwerferangriff,_Möglicherweise_in_der_Nähe_von_Haidenschaft,_Isonzofront.
Avstro-ogrski napad s plamenometalcem na Krasu, 25. avgust 1917
foto: Wikipedia (javna last)

Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja akad. dr. Marija Stanonik, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi.

Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti?

Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa jih iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Stanonik.