Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Pohod 14. divizije slovenske partizanske vojske na Štajersko, naš najuspešnejši fizik s konca 19. stoletja, izvrstna oblikovalka Cankarjevih likov, po vojni prebujeno gledališče
Fizik in poznejši univerzitetni profesor Ignac Klemenčič je kot odličnjak novomeške gimnazije nato študiral v Gradcu in tam leta 1879 tudi doktoriral z disertacijo o mehaničnih pojavih v steklu in železu. Leta 1882 je dobil Baumgartnerjevo nagrado Dunajske akademije znanosti, tri leta pozneje pa je postal redni profesor fizike na univerzi v Innsbrucku. Zanimala so ga predvsem natančna merjenja svetlobne hitrosti in dielektričnosti nekaterih plinov. Raziskoval je elektromagnetiko, energijski tok pa je meril s posebnim termoelementom, ki se po njem imenuje Klemenčičev križ. Preučeval je tudi interferenco radijskih valov in lastnosti trajnih magnetov. Njegovi izsledki so našli pot v vse priročnike fizike in elektromehanike, zato Ignac Klemenčič sodi med naše najpomembnejše fizike.
Gledališka igralka Polonca Juvan je imela izrazit naravni dar za upodabljanje rezkih in odrezavih, pa tudi toplih ženskih likov, zlasti v komedijah. Leta 1900 je postala operna zboristka v ljubljanskem gledališču in tej ustanovi ostala zvesta do upokojitve leta 1947. Na dramskem odru se je prvič uveljavila v vlogi Majde v Finžgarjevi igri “Divji lovec”, znana pa je tudi kot izvrstna oblikovalka Cankarjevih likov in junakinj naturalističnih dram. Polonica Juvan je z naslovno vlogo v Nušićevi komediji “Gospa ministrica” dosegla izjemen uspeh. Rodila se je leta 1884 v Mengšu.
Septembra leta 1917 so v Ljubljani zasnovali Slovenski gledališki konzorcij, združenje, ki je zbiralo denarna sredstva za obuditev slovenskega gledališča. Prvo predstavo (Finžgarjevega “Divjega Lovca”) je pripravilo že mesec dni pred koncem 1. svetovne vojne, pravo odprtje slovenskega gledališča po prvi vojni pa je bilo šele na današnji dan leta 1919. Režiser in umetniški vodja gledališča Hinko Nučič je takrat postavil na oder pred vojno v Avstro-Ogrski prepovedanega Tugomirja, delo, ki ga je začel Josip Jurčič, po njegovi smrti pa dokončal Fran Levstik.
14. divizija slovenske partizanske vojske je v noči s 6. na 7. februar 1944 po enomesečnem pohodu okoli Zagreba pri Sedlarjevem prešla Sotlo. S prehodom 1.025 slovenskih partizanov čez Sotlo je na ozemlje razširjenega Hitlerjevega rajha stopila prva operativna vojaška enota iz sestava protinacistične koalicije. Divizijo je takoj začela zasledovati in napadati številčno trikrat močnejša nemška vojska, še bolj pa so jo izčrpavale zima, lakota in utrujenost. Štirinajsta je utrpela hude izgube, saj je ostala brez tretjine borcev, poleg tega pa je približno 200 ranjenih in bolnih zaupala domačijam in partizanskim bolnišnicam na Štajerskem. Kljub nasprotnemu nemškemu zatrjevanju pa ob koncu ofenzive, 26. februarja 1944, divizija ni bila uničena. Še vedno je štela 440 sicer prezeblih in izčrpanih, a za boj sposobnih partizanov. In prav ti so skupaj z borci obeh štajerskih brigad ter drugih enot v naslednjih mesecih sestavljali srce in okostje množičnega narodnoosvobodilnega gibanja na slovenskem Štajerskem.
