Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Vipavski Križ s cesarskim ukazom postal mesto, prezgodaj ustavljeni pesnik, od iredentista do književnika in prevajalca, ustanavljala gledališče v Kopru
Vas Vipavski Križ, do leta 1955 Sveti Križ, je eden najlepših kulturnih spomenikov v Sloveniji. Leži na hribu v osrednjem delu ajdovskega dela Vipavske doline. Naseljen je bil že v predrimskih časih, mimo je tekla pomembna cesta med antično Aquileio – Oglejem – ter Emono – Ljubljano. Prve pisne listine o kraju segajo v 13. stoletje, v obdobje po turškem zavzetju Gorice, ko je dal goriški škof zgraditi štiristolpni grad; pozneje so ga zaradi povečane nevarnosti turških vpadov obdali z obzidjem. Na današnji dan, leta 1532, pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. Meščani so dobili sodnika, dolžni so bili skrbeti za obzidje ... Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški.
Leta 1876 se je na Premu pri Ilirski Bistrici rodil pesnik Dragotin Kette, eden najpomembnejših ustvarjalcev naše moderne. Otroška leta je preživljal na Premu ter v Zagorju, Košani in Pivki; tam je kot učitelj delal njegov oče. Mater je izgubil pri štirih letih, očeta pa pri petnajstih. Po maturi v Novem mestu so ga vpoklicali v vojsko, služil jo je v Trstu in tam zbolel za jetiko. Zaradi bolezni so ga aprila 1899 odpustili, na smrt bolan se je vrnil v Ljubljano in dober mesec pozneje komaj triindvajsetleten umrl v cukrarni. V svojem kratkem življenju je napisal vrsto pesmi, ki sodijo v vrh slovenske poezije. Pri svojem delu je zajemal iz ljudskih pesmi in klasičnih vzorov. V številnih pesmih je v lahkotnem ritmu opeval kmečko življenje in doživetja iz narave, še več je bilo ljubezenskih pesmi, v katerih so se izmenjavali veselo razposajeni in otožni toni, manj pa pripovednih, v katerih je prenovil epsko-lirični izraz. Do največjih miselnih globin je segel v sonetih, v katerih je izpovedal svoj življenjski in svetovni nazor in se duhovno najbolj približal evropskemu simbolizmu.
Književnika in prevajalca Vladimirja Levstika so avstrijske oblasti med prvo svetovno vojno internirale kot jugoslovanskega iredentista. Po vojni se je pridružil »Orjuni«, organizaciji jugoslovanskih nacionalistov, ki se je zavzemala za unitarno Jugoslavijo, vendar je ostal zvest slovenskemu jeziku. Prve pesmi je objavil že leta 1903, nato pa se je posvetil pripovedništvu, najprej novelam in črticam. V romanih se je loteval malomeščanstva, izobražencev in umetnikov. Njegova najbolj znana povest je »Gadje gnezdo«. V njej je upodobil gruntarico Kastelko in njene sinove v prvi svetovni vojni. Kastelkin lik je povzdignil v simbol slovenske zemlje in matere. Vladimir Levstik – rodil se je leta 1886 v Šmihelu nad Mozirjem – se je uveljavil tudi kot eden najpomembnejših slovenskih prevajalcev iz ruščine, francoščine in angleščine. Leta 1949 je dobil Prešernovo nagrado.
V Ljubljani se je leta 1915 rodila pevka, igralka in režiserka Majda Skrbinšek. Po študiju na Dunaju in v Pragi je začela igralsko kariero v mariborskem gledališču, nadaljevala pa v Skopju in Cetinju ter v ljubljanski Drami. Po drugi svetovni vojni je bila najprej članica Ljubljanskega mestnega gledališča. Leta 1952 je v Kopru pomagala pri ustanavljanju gledališča.
