Na današnji dan

16. januar

Maribor dobil prvi časopis v slovenščini, ustvarjalna moč glasbenega samouka, študentka elektrotehnike vzdrževala ilegalno radijsko postajo, ustava po sovjetskem modelu

Slovenski _gospodar_1867
Naslovnica prve številke časopisa Slovenski gospodar
foto: DLIB- digitalna knjižnica

16. januarja 1867 je Maribor dobil prvo številko prvega časopisa v slovenščini. To je bil tednik za štajersko podeželje “Slovenski gospodar”. Ustanovil in urejal ga je doktor Matija Prelog, ki je v uvodniku med drugim zapisal: »V Ljubljani, Celovcu, Gorici, Trstu izhajajo slovenski časniki in se na svitlo dajajo vsake vrste dobre knjige. Samo mi štajerski Slovenci, kterih nas je vendar čez 400 tisoč, nimamo svojega časnika za naše ljudstvo, kteremu je gotovo jako treba podučenje.« Slovenski gospodar je začel izhajati z namenom, da tudi štajerski Slovenci končno dobijo vsestranski in poučen časnik, nekaj podobnega, kot so bile na Kranjskem Bleiweisove “Kmetijske in rokodelske novice”. To je bil sicer drugi časopis na Štajerskem v slovenščini – prve so bile “Celske novine”. Izhajal je 74 let, do nacistične okupacije leta 1941, in je na Štajerskem imel izjemno pomembno vlogo, tako na političnem kot na gospodarskem področju.

Leta 1878 se je v Ročinju ob Soči rodil duhovnik in skladatelj Vinko Vodopivec. Čeprav je bil glasbeni samouk, je dosegel presenetljive uspehe. Po slogu je bil romantik. Pisal je maše, skladbe za mešani zbor, spevoigre, koračnice, orkestralne in tamburaške skladbe, urejal zbirke za zbore ter pisal prispevke v časopise in revije o glasbi, skladateljih, glasbenikih ter instrumentih. Njegov opus obsega več kot 1200 skladb, številne so do današnjega dne zelo priljubljene, na primer: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, Žebljarska; najlepša pa je Žabja svatba. /Posnetek/ Slišali smo odlomek pesmi v izvedbi Primorskega akademskega pevskega zbora Vinko Vodopivec, dirigent je bil Anton Nanut. Duhovnik in skladatelj Vinko Vodopivec se je rodil leta 1878 v Ročinju ob Soči.

Vida Lasič je kot študentka elektrotehnike od leta 1941 delala v radijskem sektorju Osvobodilne fronte ter od novembra istega leta do aprila 1942 sodelovala pri ilegalni radijski postaji Kričač, ki se je oglašala iz vsaj 23-ih stanovanj ali zgradb v Ljubljani; v tistem času je bil Kričač edini medij za obveščanje protifašistične javnosti v Evropi. Po prenehanju oglašanja Kričača je delala v partizanskih radijskih delavnicah, pozneje pa se je vrnila v Ljubljano ter vzpostavila radijsko zvezo med ljubljansko Osvobodilno fronto in glavnim štabom na osvobojenem ozemlju. Maja 1945 je s sodelavci usposobila studio Radia Ljubljana. Sodelovala je tudi pri oddajanju prve radijske oddaje v osvobojeni Ljubljani. Po diplomi na tehniški fakulteti leta 1948 je pri inštitutu za elektrotehniko in vakuumsko tehniko vodila poskusno proizvodnjo posebnih elektronskih elementov s področja vakuumskih tehnologij. Vida Lasič se je rodila leta 1920 v Zagorju ob Savi.

Ustavodajna skupščina Ljudske republike Slovenije je leta 1947 sprejela prvo slovensko ustavo. Podlaga zanjo je bila zvezna jugoslovanska ustava, ki jo je ustavodajna skupščina sprejela leta 1946 in se je močno zgledovala po sovjetski ustavi iz leta 1936. Uvedla je federativno ureditev države ‒ ta je bila sestavljena iz šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin. Z njo je komunistična partija utrdila centralizirano in hierarhično državno oblast. Pri slovenski ustavi je šlo za ustavo ene izmed federalnih enot v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije. V njej je bilo zapisano, da si je slovenski narod ustvaril državo ter jo na podlagi samoodločbe, ta je predvidevala tudi pravico do odcepitve ali združitve z drugimi narodi, in na temelju načela enakopravnosti vključil v zvezno državo. Slovenska ustava iz leta 1947 je bila podobna republiškim ustavam posameznih sovjetskih socialističnih republik.