Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« – v navednicah seveda – slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Andreja Čokl naletela na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh in ker jo je zanimalo, kako poteka delo v takem gledališču, je v studio povabila dva člana gledališča.
Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh
Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje pa smo naleteli na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh. Ta letos praznuje četrt stoletja delovanja, v njem pa svoje gledališke ambicije uresničujejo slepi in slabovidni iz vse Slovenije.
"Gledalci, ki nas gledajo, dostikrat niti ne verjamejo, da smo slepi. Ne opazijo, da se včasih malo izgubimo na odru, pa da šepetalka začne 'levo, levo, pazi!' Pomagamo si tudi s tekači na tleh,"
pravi slepa igralka Irena Temlin in dodaja, da sta nujna štetje korakov in vedno enaka scena. Skupaj s slabovidnim Luko Pavlinom bosta povedala, kako se slepi in slabovidni igralci naučijo teksta, kako se znajdejo na odru in kako na njihove vaje in nastope vpliva epidemija.
