Razkošje v glavi

Matjaž Kranjec: velike zgodbe je treba iskati v malih ljudeh

Nekdanji novinar in nogometni vratar, še vedno velik nogometni navdušenec in sin pisatelja Miška Kranjca

Matjaz_Kranjec_foto_Mankica_Kranjec
Matjaž Kranjec v očetovi hiši v Veliki Polani, foto: Mankica Kranjec
foto: Mankica Kranjec

Pogovor je potekal v spominski sobi pisatelja Miška Kranjca, v sobi, kjer je v zadnjih 10 letih svojega življenja ta pisatelj napisal Strici so mi povedali in kjer zdaj živi naš sogovornik.  Glede na to, da si je z očetom delil ljubezen do besede, do pisanja, najbrž ni čudno, da je Matjaž Kranjec postal novinar. Profesionalna pot ga je v dobrih štiridesetih letih peljala od Dela, Radia in Televizije Slovenije, Ekipe, Slovenca do Dnevnika, kjer je ostal do upokojitve. Ali menjavanje služb govori o njegovem nemirnem duhu?

"Ja, to nam je pa kar v krvi. Po očetovi strani. V bistvu je to dar opazovanja." 

Opazovati in videti, tudi tam, kjer danes novinarji več ne iščejo radi - med navadnimi ljudmi. Danes bi vsi delali pogovore le s slavnimi osebami, pripomni. Sam, kljub temu da ga je strankarska politika razočarala, namreč ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: boriti se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. A ne gre zgolj za vzporednico med njim in očetom. "To je bil najin cilj," pove. Če je prekmurski pisatelj iskal zgodbe predvsem v Prekmurju, jih je Matjaž  Kranjec po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Na leto je prevozil tudi 50 tisoč kilometrov, na sedenje v pisarni in opravljanje intervjujev po telefonu pa ni pristajal. Novinar mora med ljudi, verjame še danes.

Z očetom sta si delila tudi ljubezen do nogometa, Matjaž Kranjec je igral v 5 slovenskih klubih, tudi v Olimpiji v njenem najboljšem obdobju. Bil je "golman" (zakaj golman in ne vratar slišite v oddaji), ti pa imajo v ekipi posebno mesto - drugače so oblečeni, le oni se lahko žoge dotaknejo z roko, soigralci jim morajo zaupati.

"Vsak golman se počuti malo posebnega. To pa, priznan, imam v sebi." 

Prav tako ima v sebi Prekmurje, ravnico, ki je prebivalci drugih pokrajin ne morejo čutiti. Čeprav je rojen Ljubljančan in včasih ni želel, da bi ga imeli za kaj drugega, danes ponosno reče, da je po duši Prekmurec - tako kot njegova starša.