Od rojstva velikega skladatelja mineva 250 let
17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal.
In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: Ludwig van Beethoven. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij.
Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, se v tokratnem Kulturnem fokusu posvečamo Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam pomaga naš tokratni gost, muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matjaž Barbo.
