Umetnost zdaj na ogled predvsem prek spleta, pouk slovenskega jezika ponekod na daljavo, drugi še vedno v šolskih klopeh
Splet je v teh nenormalnih časih postal naša vez tudi z rojaki v sosednjih državah in njihovo pestro ustvarjalnostjo. V Kulturnem domu Gorica so se tako s prvo virtualno razstavo poklonili vsestranskemu likovnemu ustvarjalcu Klavdiju Palčiču, ki je letos praznoval 80. rojstni dan.
Umetnik, ki je leta 1984 dobil nagrado Prešernovega sklada, se je ukvarjal s slikarstvom, grafiko, risbo in ilustracijami. Ustvarjal je scenografije in kostumografije za tržaško, pa tudi ljubljanska in dunajsko gledališče.
V Goriškem kulturnem domu so se mu z retrospektivnima razstavama poklonili že ob 60 in 70-letnici, tokrat pa so zaradi razmer prvič pripravili virtualno razstavo. Z njo je, je povedal Špelo Lenardič, zadovoljen.
»Gre za inovativno zadevo in naj bo tako, da je star slikar pomagal pri uvajanju novih načinov. Na Goriškem so prijatelji zelo pozorni na moje dolgoletno ustvarjanje. So stalno prisotni.«
Na razstavi je na ogled 23 slik srednjega in velikega formata, obogatili pa so jo še s predstavitvama likovne kritičarke Nelide Nemec in umetnostnega zgodovinarja Joška Vetriha.
»Zaljubljen sem v svoje delo in slika je zaradi same sebe, barv, črt .. že sama po sebi opravičilo. Temu rad dodam še druge pomene. Danes ne manjka argumentov za navezavo likovne umetnosti na mnoga vprašanja, še posebej socialna, ko gre za preživetje na tem svetu, ki postaja vedno manjši.«
Dela Klavdija Palčiča pa so na ogled tudi v bližnjem Kulturnem centru Lojzeta Bratuža, v okviru prav tako virtualne razstave Grafika Slovencev v Italiji. Predstavljena so dela 14 umetnic in umetnikov različnih generacij.
35 let in več kot 250 umetnikov
Leta 1985 je Marija Šikoronja v stari gostilni v Rožeku na avstrijskem Koroškem odprla galerijo, v kateri so svoja dela razstavljali številni ugledni, mednarodno prepoznavni likovni umetniki, tudi iz Slovenije. Bilo jih je več kot 250, pravi.
»Imela sem od 8 do 10 razstav na leto. Vse od začetka sem se skušala povezovati predvsem s Slovenijo, ker mi je bilo najpomembnejše, da tudi navzven uporabljamo slovenski jezik, ne da bi nam bilo pri tem nerodno.«
V Rožeku so tako razstavljali številni ugledni slovenski ustvarjalci; Janez Bernik, Bogdan Borčić, Jože Ciuha, Andrej Jemec, Metka Krašovec, Zoran Mušič, France Slana, Lojze Spacal, Jože Tisnikar, Klavdij Tutta… Marija Šikoronja pa priznava, da na začetku ni bilo enostavno.
»Bilo je zelo hudo, ker niti slikarji niso dobro razumeli, kaj želim. Novinarji so se čudili, kar sem želela vse dvojezično. Toda umetnost je nad vsem tem in vztrajala sem vse do danes. In to se mi zdi zelo lepo.«
V galeriji tako vsako leto potekajo umetniške delavnice in literarna branja, pri katerih ustanoviteljici pomaga sestra Ivana Kampuš, še ena znana koroška slovenska literatka.
Marija Šikoronja je ob 85-letnici znanega koroškega slovenskega umetnika Valentina Omana vnovič odkrila freske, ki jih je ta naredil v galeriji pred tremi desetletji in pol, in so bile povod, da je galerija sploh zaživela. Toda epidemija je tudi njej prekrižala načrte, čeprav ima za odprtje razstave že vse pripravljeno.
"To je velik problem ... Ne vemo, kdaj bomo lahko spet uradno odprli vrata. Pripravljen je že katalog in ko bo, bo to zelo slovesno."
Marija Šikoronja je za svoje delo dobila priznanje Naša Slovenija 2019 in sicer, kot je med drugim zapisano v utemeljitvi, za svoje uspešno in predano povezovanje in spodbujanje likovnega, literarnega, glasbenega in intelektualnega delovanja. Galerija Šikoronja je tako že davno prerasla v epicenter čezmejnega kulturnega sodelovanja.
Učence je treba motivirati za pouk slovenščine
Pouku na dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku še vedno poteka v šolskih klopeh. Učenci morajo do prihoda v samo šolo nositi maske, nato jih lahko odložijo. Ob vstop učencem izmerijo temperaturo, šola pa se nato zapre. Učiteljica asistentka Valentina Novak je prepričana, da so se v zahtevnih epidemioloških razmerah dobro znašli.
"Zdi se mi, da imajo učenci kar se da normalno šolanje in normalno sprejemajo dane razmere. Na nas v šoli ta hip covid-19 ne vpliva."
Učitelje redno testirajo, je pa to prostovoljno, dodaja sogovornica Silve Eöry. Pri prvem testiranju so odkrili eno okužbo pri učiteljici in njen razred poslali v karanteno. Drugih okužb za zdaj niso imeli. Pouk poteka normalno, tudi pouk slovenščine.
»Mi res delamo na polno. Za nami je že druga časopisna priloga Malo Porabje. Učenci so se krasno potrudili. Tam lahko preberete, kaj vse smo delali.«
Delali so res zanimive reči, od slovenskega zajtrka, gledališke predstave šestošolcev in »bučarijo«, kjer so izbirali najlepšo bučo na osnovni šoli. Napisali so zgodbe o bučah in čarovniško zabavo, na katero so povabili tudi mlajše učence.
»Imeli smo čarovniško uro na podstrešju. Učenci so sami napisali scenarij, si izmislili like iz strašnih hollywoodskih zgodb, tako smo imeli zombije in klovne. Ta projekt je bil res poseben.«
Pripravili so strašljivo čarovniško pojedino z zombijevimi prsti in njegovo krvjo. To je bil presežek in presenečenj leta, je navdušena učiteljica asistentka.
»Izrazila se je neka posebna energija sedmošolcev, ki se odlično izražajo, če imajo proste roke in nismo pri učbenikih in delovnih zvezkih.«
Dobili so nove učbenike in delovne zveze Centra za slovenščino kot drugi ali tuji jezik, ki so veliko bolje strukturirani in so jim v veliko pomoč. Prav tako pa je v veliko pomoč tudi nova sodobno opremljena učilnica za slovenski jezik, ki so jo uredili na začetku šolskega leta, z interaktivno tablo, tabličnimi računalniki in možnost opravljanja fonetičnih vaj, vsaj učenec ima svoje slušalke.
»To nam je v veliko pomoč in je tudi nagrada za učence. Na tak način se namreč jezika še raje učijo. S tabličnimi računalniki se tudi njihova motivacija in koncentracija povečata. Zelo se trudim, prav tako pa se trudijo tudi učenci. Želja je res velika.«
Z zanimanjem za učenje slovenščine je zadovoljen tudi Miroslav Gradečak, poučuje slovenski jezik na Drugi gimnaziji Varaždin, ki ga obiskuje 65 učencev ter v srednji šoli v Čakovcu, kjer je prijavljenih prav tako več kot 60 dijakov.
»Zelo sem zadovoljen z odzivom. Odličen je, še posebej zadnji dve leti. Tudi v jezikovnih šolah je veliko zanimanja za učenje slovenščine, tako med učenci, ki želijo študirati v Sloveniji, kot pri odraslih, ki iščejo zaposlitev.«
To sta tudi glavna razloga za učenje na varaždinski Drugi gimnaziji, nekaj pa morda tudi zaradi samega profesorja, v smehu dodaja naš sogovornik, ki je, upa, dovolj zanimiv in simpatičen, da jim približa slovenski jezik.
»Veliko se ukvarjamo tudi s slovensko kulturo, pogovarjamo se o dogajanju v Sloveniji, njenih posebnostih. Po mojem mnenju ni dobro, če bi vztrajati samo na učenju slovnice. Sam se z njo najmanj ukvarjam. Prepričan sem, da se tuj jezik laže naučiš prek praktičnih tem, s katerimi se učenec laže poistoveti in tako dobi motivacijo za učenje.«
Na Drugi gimnaziji pouk slovenščine poteka po modelu C, kot jezik narodne skupnosti, 2 uri tedensko. Na srednji šoli v Čakovcu pa je slovenščina izbirni predmet, ki prav tako poteka 2 uri tedensko. V obeh primerih je ocena vpisana v spričevalo. Razlika je, da se za izbirni predmet dijaki odločijo na koncu prejšnjega šolskega leta, za učenje slovenščine kot jezika manjšine pa na začetku novega šolskega leta.
»Sam grem po prvih letnikih, jim predstavim pouk, povem za kaj gre, kaj lahko pridobijo in če je dovolj zainteresiranih, se pouk lahko začne.«
Kaj pa je Miroslava Gradečka pritegnilo k poučevanju slovenskega jezika?
Prisluhnite oddaji!
