Razkošje v glavi

Milan Šelj

Najlepše je, kadar tisto, kar si napisal, spregovori tudi drugim. To je največ, kar lahko dobiš kot avtor, pravi pesnik, avtor štirih pesniških zbirk za odrasle in ene za otroke.

rrrrrrrrrrrr
foto: osebni arhiv

Njegov veliki vzor je bil vedno Srečko Kosovel, ker sta doma z istega konca. Pisanje je resna zadeva, pravi, tako za odrasle kot za otroke. To je odgovorno delo, ki ne nastane kar čez noč.

Ponavadi se pesem začne rojevati tako, da se mi vtrne en stavek, včasih mogoče tri, štiri besede, ampak, pomembno je, da ne hodiš brez svinčnika v žepu po širnem svetu. Kadar se ti nekaj vrtne, je pametno to zapisati. Ker, če tega ne narediš, se včasih izgubi in tega ne prikličeš več nazaj.

Letos je izšla njegova prva pesniška zbirka za otroke, Kosmatice, ki je nastajala približno deset let. Gre za zbirko igrivih in nagajivih verzov, kdaj pa kdaj tudi resnobnih, takih, kot so otroci: nasmejani in radovedni, zamišljeni in poredni. Zdi se, kot bi se naš sogovornik z vračanjem na Kras vrnil v toplo in vetrovno otroštvo.

Otroci so zelo kritično, a obenem tudi zelo hvaležno občinstvo. So izredno bistri, ne moreš jih kar tako prenesti naokoli, ker te hitro preberejo med vrsticami. Izredno rad tudi nastopam za najmlajše, saj že otroštva gojim ljubezen do nastopanja.

Knjige so del vsakdanjika Milana Šelja sicer že od otroštva. Ker starši niso imeli veliko časa in so mu brali poredko, se je sproti naučil nekaterih pesmi iz Župančičevih Mehurčkov na pamet. Staro mamo je tako dolgo prosil, da ga je naučila vseh črk, in se je potem naučil branja, še preden je šel v šolo. Denarja za nakup knjig ni bilo in darilo, ki ga je bil najbolj vesel kot otrok, je bila knjiga Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka, ki jo je dobil za Miklavža. V osnovni šoli je potem “odkril” knjižnico; hram velikega bogastva in številnih svetov. In čeprav je pisal že v osnovni šoli, nato v srednji šoli in tudi na fakulteti, je njegova prva pesniška zbirka z naslovom Darilo izšla šele leta 2006, ko je bil že v svojih štiridesetih.

Že v dvajsetih letih, na fakulteti, sem začutil, da sem drugačen kot drugi in me je to zelo obremenjevalo. Nekako se nisem mogel razkriti samemu sebi. To je bilo eno veliko, veliko breme, ki me je zelo morilo … Pisanje Darila je bil zame fizičen in emocionalni izbruh. Bil sem izjemno jezen in se mi je zdelo, da se bodo edino tako lahko stvari spremenile. Če ostanemo tiho, če se stvari ne izrazijo, ne ubesedijo, potem se stvari ne bodo nikoli spremenile.

Zbirki pesmi Darilo so sledile zbirke Kristali soli, Gradim gradove in Slediti neizgovorjenemu. Zadnja je izšla lani tudi v angleškem prevodu – angleški jezik je tudi sicer že dolgo njegov drugi jezik, saj zadnja leta s partnerjem Petrom preživlja približno polovico leta na Krasu, polovico leta čez zimo pa v Londonu. Spoznal je, da za svoje ustvarjanje potrebuje oboje: vrvež in širino velemesta ter mir in tišino Krasa, kjer je prizemljen.

Tam, kjer odložim klobuk, tam je moj dom.

Sam se še vedno počuti mladega, radovednega – po duši je večni popotnik, vedno v iskanju nečesa novega, novih izzivov, novih prostorov, novih  ljudi – in to je tisto, kar nas dela kreativne, pravi – dokler smo radovedni, gremo naprej, enkrat, ko postanemo intelektualno leni, potem je konec.