Pesem v žepu

Rudi Bučar: Kambjale so čase

Istrski kantavtor predstavlja sedmi samostojni album

Rudi Bučar 2020_Foto Manja Črep (1)
Rudi Bučar
foto: Manja Črep

Istrski kantavtor Rudi Bučar se v pesmih s svoje sedme samostojne plošče Kambjale so čase poigrava s časovno komponento. Spremembe, ki jih kot posamezniki in družba doživljamo v razponu desetletij (ali pa včasih samo nekaj tednov, kot se je zgodilo v aktualnem letu), se kažejo tudi v izbiri zvočne barve posameznih pesmi, kar je Rudi Bučar dosegel v sodelovanju s številnimi glasbeniki - Goran Krmac, Anže Vrabec, Robert Pikl, Tomi Purić, Hamo, Martin Štibernik, Giulio Rosselli, Boštjan Gombač in drugi. Časovne drobce pa v celoto združuje prostor, iz katerega avtor izhaja - Istra. K njej se vedno znova vrača, pa naj gre za navezavo na ljudsko izročilo, narečno besedo ali pa sam prostor:

»Nekako sem ostal zvest Istri. Saj sem imel več glasbenih izletov in me je zaneslo v rock, pomagal sem tudi v elektroniki … Ampak nekako vsakič, ko sem se vrnil nazaj, sem imel občutek, da me je Istra čakala z odprtimi rokami. Tako da se čutim nekako dolžnega jo vzeti s sabo, ne samo zaradi tega, kar sem povedal, ampak tudi zaradi tega, ker sem začutil pred par leti, da je to postalo tudi del mojega poslanstva. In zelo rad jo vzamem s sabo.«

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

 

Časi se spreminjajo, kot pravi v naslovni pesmi, mi pa se spreminjamo z njimi. Tako se je skozi leta spremenil tudi Rudijev lastni pogled na svet, kar se odraža v pisanju pesmi:

»Pravzaprav se z leti vedno bolj prepuščam – predvsem naravi. In vidim, da sem v tem tudi sproščen – mi pomaga nekako se sprostiti in če si sproščen, pač leti tudi vse to iz tebe. Če dam eno primerjavo: ko smo imeli skupino Spirits in smo naredili album Zemljin krik, smo pisali tekste, kako rešiti svet. Sicer smo bili dvajset let stari … In takrat mi je Gabrov oče Gorazd Radojevič rekel: 'Čuj, Rudi, veš, s temi teksti – boš videl, da boš z leti prišel do tega, da boš našel čar v pisanju ravno v tem, da recimo prideš v oštarijo in ti natakarica natoči en deci vina pod črtico – in boš iz tega naredil celo zgodbo.' In vidim, da se v bistvu svet pri meni vrti v to smer.«