naPOTki

Vse je bolj "po domače", naj ljudje slišijo, "kuko mi govoremo"!

Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi

IMG_8720
Jesenki razgled v soteski Kokre v občini Jezersko
foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).

Jenkova kasarna

Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.

Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."

Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."

Šenkova domačija

Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.

Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.

Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."

Partizanska bolnica Krtina

Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.

Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.

Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.