Svet je lahko ustvarjen le enkrat in le enkrat je lahko uničen
V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, tako v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji kot v za nas pomembnih temeljih indoevropske kulture, religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih ter vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim. Tako so nastajali in se preobražali tudi eshatološki miti, v politeističnem, poganskem svetu, velikokrat stopljeni
v monoteizem judovstva, krščanstva, islama …, kar je pripeljalo do vseprežetosti motivnih oblik, ohranjenih in danes prisotnih tudi v delu sodobne popularne in množične kulture.
Apokaliptični narativi, ljudske zgodbe in razmišljanja o koncu sveta nam včasih delujejo zelo abstraktno, sploh če niso nastali znotraj našega kulturnega prostora in časa, vendar so se takšne predstave o zemeljskem ali kozmičnem koncu že od nekdaj oblikovale tudi v naših kulturnih okoljih. Doktorandka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani Kristina Radomirović Maček se z eshatološkimi miti ukvarja s folkloristične perspektive, na terenu prisluhne sodobnim različicam ustnega izročila in raziskuje folkloro na spletu, pri čemer je še posebej pozorna na območje nekdanje Jugoslavije.
