KiKs

Ki, ko, ker, da, če – ko vejica vedno ne skače

Vejica je najbolj uporabljano ločilo, pravil postavljanja se učimo dolga leta

388483034_34580ba788_h
foto: Flickr

Postavljanje vejic je nekaj, česar se učimo hkrati s spoznavanjem knjižne slovenščine. Učenje traja veliko let, lahko tudi vse življenje, saj se vedno nekje najde vejica, za katero še nismo slišali, pravi doc. dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Pri postavljanju vejic si pomagamo z nekaterimi pomagali, med njimi tudi z znanim "ki, ko, ker, da, če vejica skače". A tako ne bomo ujeli vseh vejic, pojasnjuje sogovornica:

"Zelo pomaga, a med temi vezniki se lahko pojavi še kakšen drug veznik. In če v takih primerih to že kar ponarodelo rimo vzamemo preveč resno, je vejic kar naenkrat preveč."

Podobna je tudi ljudska modrost, da pred in ni nikoli vejice. Tudi ta ne drži. Vejice uporabljamo, ko naštevamo, ob medmetih, ki začenjajo stavek, ko zapišemo decimalno številko. Malo si lahko pri njihovem postavljanju pomagamo s štetjem glagolov:

"To je lahko koristno pomagalo, a tudi za to je treba imeti že nekaj znanja slovnice. Najprej je treba vedeti, kaj je glagol oz. povedek v stavku. Moramo vedeti tudi, da lahko med njimi stojijo priredni vezniki (in, ter), kar pomeni, da vejice tam ne bo."

Včasih si lahko pri postavljanju vejic pomagamo tudi tako, da besedilo na glas preberemo in tam, kjer naredimo premolk, napišemo vejico. Nas zna pa po drugi strani to tudi zavesti, da vejico postavimo na napačno mesto.