Hudo!

Recimo nasilju STOP!

Osnovnošolke so v tokratni oddaji odkrito spregovorile o fizičnem, spolnem, psihičnem in spletnem nasilju.

image00001
foto: Gašper Stražišar

V studiu so se voditeljici Tadeji Bizilj pridružile mlade novinarke Ela, Sara in Zala ter njihova mentorica Andreja Bečan iz Osnovne šole Vodice. Vodiški kričači, ki sicer ustvarjajo svoj šolski radio, tudi v teh dneh razmišljajo o stvareh, ki se jim zdijo pomembne in o katerih želijo povedati več. Ena od teh tem je tudi nasilje. V oddaji sta se nam skozi pogovor pridružila tudi Jerneja Šibilja z Instituta za psihološko svetovanje in izobraževalno razvoje projekte in Denis Porčič – CHORCHYP in povedala svoje mnenje in izkušnje ter podala koristne nasvete.

"Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? V medvrstniškem nasilju je kot žrtve ali storilci udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja."

Nasilje v družini, nasilje v šoli, nasilje na spletu – pretepi, ignoriranje, zafrkavanje, zmerjanje - dekleta iz Vodic pravijo, da se moramo o tem veliko pogovarjati, saj bomo le tako lahko poskrbeli, da bo tega v prihodnosti čim manj.

Kako reagirati ob nasilju?

Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar – v teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko ...

Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja. Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.

Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od  nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:

  • boji se prihajati v šolo ali iz nje,
  • neopravičeno izostaja,
  • je poškodovan/poškodovana
  • zapre se vase, jeclja
  • ima slabo samopodobo
  • daje vtis vznemirjenosti, nervoze
  • preneha jesti
  • razmišlja o samomoru
  • izmišljuje si zgodbe
  • odklanja pogovor
  • začne biti nasilen/nasilna

Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim. Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!. Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centru za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.