Pred 100 leti, 12.novembra 1920 sta Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italija, podpisali Rapalsko pogodbo. Dokument, ki je začrtal mejo med takratnima državama je bil eden najusodnejših mejnikov v slovenski narodni zgodovini. Kraljevina SHS je v zameno za italijansko priznanje novo nastale države žrtvovala kar tretjino slovenskega etničnega ozemlja, na Italijanski strani je ostalo več kot 300.000 Slovencev, poleg tega pa še Istro in del Dalmacije. Mesec dni po Koroškem plebiscitu je bil to že drugi, neizmerno boleč udarec za Slovence. Več Sabrina Mulec.
100 let Rapalske pogodbe, enega najusodnejših dokumentov za Slovence
Pred sto leti, 12. novembra 1920, sta Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italija podpisali Rapalsko pogodbo. Dokument, ki je začrtal mejo med takratnima državama, je bil eden najusodnejših mejnikov v slovenski narodni zgodovini. Kraljevina SHS je v zameno za italijansko priznanje novo nastale države žrtvovala kar tretjino slovenskega etničnega ozemlja, na italijanski strani je ostalo več kot 300.000 Slovencev, poleg tega pa še Istro in del Dalmacije. Mesec dni po Koroškem plebiscitu je bil to že drugi, neizmerno boleč udarec za Slovence.
Ob podpisu Rapalske pogodbe smo Slovenci plačali izredno visoko ceno. Mejo med državama so sicer zakoličili, vendar pa je to za seboj potegnilo veliko drugih težav.
"Predvsem je bil tu problem, ker je v okviru nove italijanske meje ostalo veliko Slovencev in Hrvatov. Jugoslovanska stran pa si je v sklopu pogajanj pridobila bolj malo,"
pojasnjuje Tržačan, izredni profesor na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dr. Gorazd Bajc. Kraljevina SHS je bila namreč veliko šibkejši pogajalec od Italije. Ta je namreč iz prve svetovne vojne izšla kot zmagovalka, zavezniki pa so ji med vojno marsikaj obljubili. Na pogajalskem parketu in s podpisom Rapalske pogodbe pa je pridobila še veliko več od obljubljenega. Politiki na tem območju, dodaja Bajc, bi lahko rekli italijanizacija. Bilo je precej nasilja in uvedli so ukrepe proti javni rabi slovenskega in hrvaškega jezika. Ko so leta 1922 oblast prevzeli fašisti, so se razmere še dodatno poslabšale.
O razpoloženju ob podpisu Rapalske pogodbe direktor Parka vojaške zgodovine Pivka Janko Boštjančič pravi:
"Na Slovenskem je takrat zavladalo neko neizmerno razočaranje. S tem je ugasnilo še zadnje upanje, da bi se zgodila neka pravična razmejitev, ki bi sledila etničnim mejam. Ameriški predsednik Wilson je takrat vzbujal to upanje. S podpisom Rapalske pogodbe je to upanje dokončno zamrlo."
Strokovna sodelavka Parka vojaške zgodovine Ana Čič pojasnjuje, da sta razočaranje in grenkoba vela tudi iz takratnih slovenskih časopisov. Navaja dva članka. Slovenski narod je takrat poročal o porazu v jadranskem vprašanju:
"Jadranska drama je končana. Konec je tak, kot ga ni pričakoval nihče, še tako črnogledi pesimist ne. Italija je prodrla s svojimi zahtevami na vsej črti in dosegla več, kot ji je bilo obljubljeno v zloglasnem Londonskem paktu. Upravičeno je nad tem uspehom vzhičeno vse italijansko časopisje, ki samozavestno poudarja, da pomeni dosežen sporazum z Jugoslavijo več kot velika dobljena bitka."
Mariborski časopis Tabor pa piše o "nečuvenem italijanskem zločinu nad našim narodom." Čeprav so verjeli in upali v pravico, se je njihov svet sesul. Najprej s Koroškim plebiscitom, kmalu za njim pa še z Ralapsko pogodbo. Med drugim časnik zapiše:
"Danes so strte vse naše nade, ves naš up, vsa naša vera. Naše trpljenje je doseglo višek, višje ne more iti več. Ura, ki jo preživljamo, je najbridkejša v naši zgodovini. Naša kalvarja je popolna."
Dediščina Rapalske pogodbe pa je še vedno živa, ne le v materialnih ostankih:
"Ne nazadnje nas je izoblikovala tudi kot Primorce. Ker prav ta boj za slovenstvo, za ohranitev slovenskega jezika, slovenske kulture je povezal takrat vse Slovence, ki so ostali tokraj Rapalske meje, od Trente do morja, in izoblikoval neki enoten kulturni prostor."
