Sotočja

Zaostrovanje ukrepov je nova realnost

Andrej Šik o aktualnem dogajanju v Italiji, Marijana Sukič o razmerah v Porabju, Barbara Riman o projektih za mlade, Mirko Ferlan o načrtih zbora Usci in Marko Stern o 20-letnici skupine Bališ

ikebana
Razstava Dialogi - izbor fotografij ikeban Ksenije Grabusin fotografa Luciana Bibulića
foto: Marjana Mirković

Po vsej Evropi, tako tudi v sosednjih državah, zaostrujejo ukrepe za zajezitev širjenja covida-19. Tako imenovane policijske ure, omejitev gibanja ponoči, postajajo realnost tudi v soseščini. Realnost postaja tudi ustavitev številnih dejavnosti, zapirajo se lokali, trgovski centri, ustavlja se rekreativna športna dejavnost ... Ukrepi, ki jih sprejema italijanska vlada, so spodbudili proteste, ponekod tudi nasilne. V Trstu so tako prejšnji teden mirno protestirali gostinci, ki bodo imeli zaradi omejenega delovanja velike težave, podobno velja tudi za druge dejavnosti.

Kaj pa je spodbudilo nasilne proteste in grožnje z državljansko nepokorščino?

Kot pojasnjuje direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, lahko razloge za proteste iščemo v naveličanosti.

"Mislim, da je imela Ursula von der Leyen prav, ko je prejšnji teden govorila o nekem naveličanju glede ukrepov. V Italiji je bilo precej discipline, tudi zaradi vsega, kar je doživela država. Kot prva zahodna demokracija v Evropi se je znašla v teh okoliščinah in posledice so bile zelo hude. V prvem obdobju pandemije so se ljudje ukrepov dobro držali. Mimo nekih marginalnih skupin, ki to izkoriščajo, je zdaj vtis, da so se ljudje tega naveličali."

Kako pa je Italija pripravljena na drugi val?

Kot ugotavlja Andrej Šik, bi lahko bila država med bolje pripravljenimi na drugi val, vendar se bo to šele pokazalo. Šola se je namreč začela dva tedna pozneje, in kot kažejo najnovejše raziskave, se največ okužb širi zaradi šole in posledično jutranje gneče v javnem prevozu.

Zanimivo bo spremljati razvoj v prihodnjih tednih, ugotavlja naš sogovornik, prepričan, da je čimprejšnje sprejetje ukrepov boljše kot predolgo čakanje z njimi.

"Vsi pričakujemo nov odlok vlade, uredbo, ki bo bistveno bolj zaostrila omejitve."

Kako ustrezni pa so ukrepi za blažitev posledic, ki jih pandemija povzroča gospodarstvu?

"Ukrepi so takšni, kot si jih država lahko privošči. Italija je bila namreč že pred pandemijo absolutno prezadolžena."

Dolg je znašal 133 % BDP, zato ni mogla pomagati podjetjem, ki so se znašla v težavah tako, kot je to lahko naredila Nemčija. Ob tem se v Italiji spopadajo še z ideološkimi, ki otežujejo črpanje sredstev iz evropskega reševalnega mehanizma, ki bi jih lahko porabili na področju zdravstva, je prepričan Andrej Šik, direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenje iz Trsta, ki povezuje in zastopa slovenska podjetja in samostojne podjetnike v Italiji ter jim svetuje.

Člani združenja so prvi val epidemije dobro prestali, pravi naš sogovornik, vendar pa bodo v drugem valu imeli veliko večje težave. Tudi odlog plačila davka od prometa, ki ga je sprejel deželni svet Furlanije - Julijske krajine, ne more pomagati podjetjem, ki imajo likvidnostne težave.

Kako pa spremljajo in sprejemajo razmere v Sloveniji, kjer je epidemiološka slika precej slabša kot pri njih?

Z veliko zaskrbljenostjo, pravi. Uvrstitev dežele na rdeči seznam in omejitev prehajanja meje jih je presenetila in italijanski mediji so o tem obširno poročali.

"Mislimo, da bi morali to speljati na drugačen način. Ko je bil ta ukrep sprejet, je imela Slovenija trikrat, štirikrat več okuženih kot Furlanija - Julijska krajina in potem Slovenija zapre mejo z Italijo."

Hitro sprejemanje ukrepov je sicer razumljivo, vendar bodo posledice čutili tam živeči Slovenci.

"Politika, ki je v preteklosti glasove zbirala z nasprotovanjem Sloveniji in ustvarjanjem trenj, je dobila veter v jadra."

Zapisi na družabnih omrežjih so bili grozljivi, pravi naš sogovornik, ki je prepričan, da bi se lahko takšne zadeve reševale elegantneje, z dogovorom s pristojnimi v deželi, po diplomatskih kanalih in mimo uveljavljenih avtomatizmov.

"To verjetno nekoga iz osrednje Slovenije ne zadeva kaj dosti, za nas, ki živimo ob meji, pa to ni dobro."

Zaradi večanja števila okuženih ukrepe zaostrujejo tudi madžarske oblasti, v pogovoru s Silvo Eory pojasnjuje glavna urednica tednika Porabje Marijana Sukič, vendar v Porabju večjih težav nimajo.

"Ni tako strogo, kot je v Slovenji. Lahko se normalno gibljemo. V lokalih in restavracijah so maske obvezne od danes naprej ... Lokali so odprti do 23.00. Zdravstveni štab nas opozarja, da je nošenje mask zelo pomembno, tudi zunaj, na prostem. Za zdaj verski obredi še potekajo, v Porabju so bile maske predpisane le pri nedeljskih mašah, od danes naprej so maske obvezne tudi ob drugih obredih …"

Zaradi ukrepov so tudi v Porabju odpovedane vse prireditve, razen obiska državnega sekretarja za narodnostna in verska vprašanje, ki bo na gimnaziji v Monoštru podelil štipendiji dijakoma slovenskega rodu. Gre za celoletno štipendijo, ki jo dobijo uspešni in dejavni rojaki, ki se učijo slovenski jezik. Običajno so te podelitve potekale v Budimpešti, letos pa bo obiskal vse narodne skupnosti, pojasnjuje Marijana Sukič.

Mejni prehod Verica Čepinci ostaja odprt vsaj do 1. decembra, vendar je prehod omejen samo za tiste, ki živijo v 30-kilometrskem pasu. Je pa ne meji režim različen, ugotavlja naša sogovornica, odvisen od posameznega policista, kar so na lastni koži občutili tudi nekateri, ki so nameravali po nakupih cvetja v Prekmurje.

"Negotove razmere na meji so neprijetne. Bolje je, če ti rečejo, da ne smeš čez mejo do nekega datuma, kot pa da prideš na mejo in te zavrnejo."

Sicer pa se kljub pomanjkanju dogodkov pri tedniku Porabju trudijo ohraniti dozdajšnje število strani. Na svoj račun so tako prišli tudi otroci, saj so ob pomoči vzgojiteljic, učiteljic in učencev pripravili posebno prilogo Mlado Porabje s štirimi stranmi različnih prispevkov in risb učencev, je zadovoljna glavna urednica tednika Porabje Marijana Sukič:

"Tako, da s tem res nimamo težav."

S projekti tudi do večje prepoznavnosti

Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je prvič dobila denar za svoje projekte s hrvaškega ministrstva za izobraževanje. Gre za majhne projekte, vredne nekaj tisoč kun, pravi predsednica zveze Barbaro Riman, vendar so srečni.

"To pomeni, da so nas na hrvaškem ministrstvu za izobraževanje prepoznali kot pomemben element slovenstva na Hrvaškem. Gre za projekte, ki so usmerjeni predvsem v delovanje mladih in najmlajših."

Prvi projekt, ki so ga že začeli, je literarni projekt z naslovom Slovenija in njene lepote, s katerim želijo ob pomoči učiteljic spodbuditi mlade, da do 15. decembra napišejo pesem ali krajše besedilo.

"To naj bi bil prvi korak, da učenci vidijo, da je lahko tudi slovenščina koristna, da jo uporabljajo in za to dobijo tudi sicer simbolično nagrado, na katero so lahko ponosni."

To so prvi koraki in večjega odziva ne pričakujejo, dodaja sogovornica, saj trenutne razmere, povezane s pandemijo covida-19, zelo zaznamujejo pouk in delo v šolah.

S poukom je povezan drugi projekt, ki je namenjen učiteljicam slovenskega jezika na Hrvaškem. Načrtujejo namreč seminar za njih, na katerem bi predstavili tudi dobre prakse pri poučevanju slovenskega jezika, tako po modelu C v okviru šolskega sistema kot tudi pri dopolnilnem pouku v društvih in fakultativnem poučevanju v osnovnih šolah.

"Na Hrvaškem je zelo težko dobiti ustrezen kader. Učiteljice in učitelji, ki poučujejo slovenski jezik, se zelo trudijo, vendar pa so hkrati potisnjeni ob rob, pozabljeni. Nimajo možnosti dodatnega izobraževanja in didaktične pomoči. In na to smo že opozorili tudi pristojne na ministrstvu, da ni svetovalca ali svetovalke, ki bi pomagala učiteljem in bdela nad kakovostjo izobraževanja."

Češka manjšina ima svetovalca za pomoč učiteljem po modelu C in zanj se zdaj trudijo tudi v Zvezi slovenskih društev na Hrvaškem, pravi predsednica Barbara Riman. Tretji projekt pa je, dodaja, abecedna pobarvanka za najmlajše otroke, ki so še v vrtcu ali v prvem razredu, ob pomoči katere bi se naučili osnovne besede.

"Čeprav to niso velika finančna sredstva, so nam dala dodaten zagon, hkrati pa to vidimo kot pohvalo, da delamo dobro."

Glasba v obdobju covida-19

Spilimbergo je mestece na desnem bregu reke Tilmet v Furlaniji - Julijski krajini, kjer je imel 22. oktobra krstni nastop v Italiji znani in uveljavljeni Deželni mladinski zbor Usci. Od decembra lani ga vodi tržaški rojak Mirko Ferlan, ki je dirigentsko palico prevzel od Petre Grassi.

Zborovodja, ki je v preteklosti vodil različne sestave in poučuje harmoniko v glasbenem centru Emila Komela v Gorici, je z nastopom zadovoljen. Kljub težavam zaradi pandemije jim je namreč uspelo izpeljati prvi koncert in ta je, je zaupal Tatjani Gregorič, dobro uspel.

"V zboru je zdaj 35 pevcev, ko smo začeli, lani februarja, jih je bilo 40, nato smo morali prekiniti in ko smo poleti nadaljevali, se je članstvo nekoliko skrčilo. Zbirali smo se v konferenčni dvorani v Palmanovi, ki je bila dovolj velika, da smo lahko varno vadili."

Zboru, v katerem sodelujejo tudi rojaki s Tržaškega in Goriškega, načrtov za jesen ne manjka, 22. novembra naj bi nastopili v Gorici, decembra pa še v cerkvi sv. Antona novega.

"Seveda si srčno želimo izpeljati ta dva koncerta. Upamo, da nam bo to uspelo. Pričakujemo, kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh, smo pa pripravljeni."

'Smo še mladi'

Koroška slovenska rokovska skupina Bališ je imela za letos velike načrte. Praznuje namreč 20-letnico delovanja in leto bi moralo biti resnično posebno. Bilo je posebno in to za vse nas, čeprav ne tako, kot bi si želeli. Skupina je morala odpovedati koncerte in načrtovane turneje, tudi po Nemčiji, prek katere bi jih pot vodila na Dansko, na festival rokovskih skupin, ki pojejo v narečju. To bi bil eden od vrhuncev leta, pravi vodja skupine, bobnar Marko Stern.

"Žal iz tega ni bilo nič. Upamo, da se morda to ponovi, saj bi nas veselilo, če bi lahko nastopali tam."

Skupina pa je dobila vesele novice iz Londona, kjer so na 'London music video festivalu' predstavili njihov videospot z naslovom 11° z zadnje plošče. V kategoriji abstract so zasedli odlično drugo in v kategoriji animated osmo mesto. Žal se tudi festivala, na katerem se glasbeniki srečajo s producenti in drugimi dejavnimi v glasbeni industriji, niso mogli udeležiti.

"Smo še mladi, bomo pa kdaj drugič."

Tako razmišlja Marko Stern, ki je skupaj z bratoma, Izijem in Danijem, pred 20 leti ustanovil skupino Bališ, koroško slovensko rokovsko skupino, ki poje v narečju.

Jim je bilo kdaj žal, da pojejo pretežno v narečju?

Tudi v skupini smo se pogovarjali o tem, pa smo hitro ugotovili, da druge možnosti ni, pravi naš sogovornik. Pri kolegih z Gradiščanskega so videli, da se poskusi z besedili v nemščini niso izšli, kot so pričakovali.

"Za nas to nikoli ni bila alternativa. To je bila edina verodostojna možnost, da avtentično nagovorimo občinstvo."

Priznava pa, da so imeli ne le v Avstriji, temveč tudi v Sloveniji nemalo težav zaradi besedil v narečju, pa tudi zaradi statusa 'zamejske' glasbene skupine. Tudi na Valu 202 v izboru za popevko tedna, vendar so jih na koncu uvrstili med domače skupine.

"Ni pa bilo to tako samoumevno."

In glasbeno delovanje v času covida-19?

Na spletni strani so objavili dva videospota, vendar je težko, pravi Marko Stern, saj se vse nekako zažre v kosti. Zdaj iščejo načine, kako delati na daljavo. Trije kitaristi, ki živijo na Dunaju, se srečujejo in vadijo skupaj, s pevcem Norbertom na avstrijskem Koroškem delata po svojih močeh.

"Vzeli smo si čas za pripravo novih skladb. V glavi pa že imamo nov večji projekt, ki ga verjetno še ne bomo izpeljali prihodnje leto. Treba bo malo počakati. Tudi podrobnosti še ne morem razkriti, pripravljamo pa nekaj večjega, tako da nam ne bo dolgčas."

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

In še to:

V galeriji Juraj Klović na Reki je do 23. novembra odprta razstava z naslovom Dialogi. Na ogled je izbor fotografij ikeban Ksenije Grabusin, nedavno umrle rojakinje. Dolgoletno članico društva Bazovica, ki se je na Reko preselila kmalu po koncu druge svetovne vojne, smo nekajkrat gostili tudi v naši oddaji.

Septembra 2013, ko je imela 90 let, jo je Marjana Mirković predstavila kot edino mojstrico starodavne tehnike japonske ikebane na Hrvaškem. Takrat se je po natanko štiridesetih letih s svojim živim cvetjem znova predstavila v Žalcu, kraju, kjer je preživela svoje otroštvo.

Sotočja 23. september 2013

Ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne, ko so prireditve pripravili tudi na Reki. Dopisnica, ki jo je s Soške fronte poslal oče Ksenije Grabusin, je bila iztočnica za pogovor z njo in obujanje spominov na čas med drugo svetovno vojno. Po učiteljišču v Ljubljani se je namreč leta 1942 priključila partizanom tretjega koroškega bataljona in bila med drugim partizanska učiteljica.

Sotočja 19. januar 2015

Kmalu po vojni se je Ksenija Grabusin zaradi družine preselila na Reko in se poleg uradniške službe več let izobraževala o ikebani ter na tečajih Klare Kos dobila diplomo japonske akademije Sogetsu.

Dela So Ei, Cveta v rosi, kot je bilo njeno umetniško, je posnel reški fotograf Luciano Bibulić in jih del zdaj razstavil v reški galeriji.