Razkošje v glavi

Jakob J. Kenda

Nujno je, da se seznaniš z drugačnim življenjem in njega seznaniš s svojim

jk24m-1200x800
Jakob J. Kenda
foto: osebni arhiv

Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čim pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč odpravlja na dolge poti, pa naj gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Za potopisnim romanom Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.

"Ravno tolikšna samota, še posebno v zvezi z gibanjem v naravnem okolju, predvsem po gozdnatem hribovju, je bila eden izmed razlogov za nastanek sodobnih transverzal; pobudnik ‘matere vseh poti’, Apalaške, je njeno veliko vrednost videl predvsem v dolgotrajni izpostavljenosti človeka samoti, gozdu in seveda sami hoji. Tako pozitivno videnje samote se je od takrat samo še stopnjevalo, pač v skladu s prevladujočimi življenjskimi slogi, ki ljudi tiščijo vedno bolj skupaj. A pri vsem tem se je gotovo treba zavedati, da ima samota lahko tudi kakšno neprijetno plat."

Jakob J. Kenda zna duhovito prepletati zgodbe o svojih prednikih, ki so vsi imeli opravka z gozdovi, gorami ali lovom, zazira se daleč v preteklost slovenskih razprtij, zgodovino delitev, za katere je nujno, da jih presežemo. Umakniti se morajo problemom sodobnega sveta, svarilom in napotkom o drugačni skrbi za naravo in nujnosti ohranjanja umetnosti in kulture, ki jih radi preslišimo. Včasih pa je pogled na odmaknjen svet, ki pripoveduje pozabljene zgodbe, tudi melanholičen.

"A kljub vsej zgodovini, zaradi katere je v kakšni vasi danes živa samo polovica hiš, celo propadajoče prispevajo k slikovitemu vtisu. Starejši eksodus, tisti v Novi svet, je za sabo zapustil prizore, ki so kakor s slikarij Pernharta, Karingerja in drugih zastopnikov romantične šole. Tak je bil recimo pejsaž v gostem večernem somraku pod osojnimi strminami, ko so se skozi silhuete dreves na robu grebena prebijali zadnji prameni zahajajočega sonca."