Na današnji dan

24. oktober

Ljubljansko dramatično društvo napovedalo novo dobo umetniškega delovanja, pomen socialnih korenin zgodovinskih tokov, Plečnikov kiparski ustvarjalec, »čudež pri Kobaridu«

24_Soška
foto: Radio Maribor

»Ljubljansko dramatično društvo« je bilo ustanovljeno novembra leta 1866, na današnji dan leta 1867 pa je v čitalniški dvorani pripravilo  prvo  predstavo.  Člani društva so uprizorili igro češkega dramatika Klicpere »Na mostu«. Novo društvo je tako nadaljevalo tradicijo dotedanjih prizadevanj za uveljavljanje slovenske besede na gledališkem odru in želelo dvigniti slovensko igranje in glasbeno - dramsko poustvarjanje na višjo raven kot je bila značilna za obdobje čitalnic.

Zgodovinar  Fran Zwitter se je rodil leta 1905 v Beli Cerkvi. Doktoriral je v Ljubljani in se nato izpopolnjeval v Parizu. Zavzemal se je za povezovanje zgodovinopisja s sociologijo in ekonomijo. Vanj je vpeljal sociološko-statistično  metodo,  hkrati  pa se  je usmeril v raziskovanje zgodovine novega veka, jugoslovanske in slovenske ter zgodovine habsburške monarhije. Med drugo svetovno vojno je postal predsednik komisije za mejna vprašanja pri izvršilnem odboru Osvobodilne fronte, po konfinaciji v Italiji pa je leta 1944 prevzel vodenje znanstvenega inštituta pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta na Rogu. Po vojni je bil redni profesor za občo zgodovino novega veka na filozofski fakulteti v Ljubljani, v letih od 1952 do 54 rektor ljubljanske univerze, leta 1958 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejel pa je tudi častni doktorat univerze v Ljubljani. V svojih knjigah in študijah je Fran Zwitter vztrajno opozarjal na socialne korenine zgodovinskih tokov ter pokazal izjemen občutek za analizo in sintezo. Z angažiranim odnosom do sodobnosti in prepričanjem, da ni prihodnosti brez poznavanja zgodovine, je vplival na generacije slovenskih zgodovinarjev.

Pred 110. leti se je v Ljubljani rodil kipar Božo Pengov. Študiral je na dunajski akademiji, po vrnitvi pa je prevzel očetovo delavnico. Med svetovnima vojnama se je ukvarjal predvsem s sakralno in nagrobno plastiko, v letih od 1933 do 1953 pa je sodeloval z arhitektom Jožetom Plečnikom in njegove dekorativne zamisli  prenašal v kamen, les in kovino ter tako postal soustvarjalec njegove arhitekture. Po vojni je sodeloval z Zoranom Didkom in ustvaril vrsto zasnov in plastik za spomenike narodnoosvobodilnemu boju. Tedaj je nastal tudi cikel risb z motivi iz Dachaua, v katerem je bil interniran med drugo vojno. Leta 1949 in leta 1950 je kipar Božo Pengov dobil Prešernovo nagrado.

12. soška ofenziva oktobra leta 1917 je bila ena najbolj uspelih prebojnih akcij v prvi svetovni vojni. Dotedanje italijanske ofenzive so zelo oslabile avstro-ogrsko armado, zato je njeno poveljstvo za pomoč zaprosilo zaveznico Nemčijo in skupaj sta poslali na fronto nove čete, opremo in strelivo. Med drugim so pripeljali kar poldrugi milijon granat. Ob drugi uri po polnoči 24. oktobra 1917 je prišlo do silovitega topniškega in plinskega napada na  Bovec  in okolico. Uporabljen je bil bojni plin fosgen. S tem se je začela zadnja, 12. ofenziva na Soški  fron­ti,  ki je zaradi popolnega  uspeha  av­strijsko-nemških čet, ki so  prvi dan ofenzive prebile italijansko fronto na širini več kot 35 kilometrov dobila ime, ki ga najdemo v vseh svetovnih učbenikih vojaške taktike -  »Čudež pri Kobaridu«. Italijanski odpor je bil strt na Matajurju, kjer je napadalcem poveljeval kasnejši Hitlerjev puščavski lisjak  Erwin Rommel, tedaj mladi nemški častnik. Napadalci so naglo napredovali po dolini reke Nadiže vse do Piave. Ta 16-dnevna soška ofenziva sodi tudi med največje bitke v visokogorskem svetu v vsej svetovni vojaški zgodovini. Na strani zmagovalcev je umrlo približno 10 tisoč vojakov, na italijanski strani pa približno 12 tisoč – kar četrt milijona pa jih je bilo zajetih.