Kulturni fokus

Finžgar in Plečnik

O iskrenem in predanem prijateljstvu, izraženem v pismih

eefac66b65bca8fafb08f2fb517208d8
Finžgar in Plečnik
foto: Muzej in galerije mesta Ljubljane, fototeka: dr. Janez Bogataj

»Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: 'Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!' Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: 'Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?' On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: 'Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.' Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«
Korespondenca med Finžgarjem in Plečnikom je trajala približno trideset let. Njuno dopisovanje pa ni ostalo le pri izmenjavi besed, ampak je bilo tudi ustvarjalne narave. Nekajkrat sta se odpravila na zanimive poti po Sloveniji, razmišlala sta o novih projektih ter izmenjavala mnenja o umetnosti, kulturi in slovenskih ljudeh. Tako je v sodelovanju Muzeja in galerij mesta Ljubljane ter Narodne in univerzitetne knjižnice nastala razstava, katere avtor je mag. Marijan Rupert, gost oddaje Kulturni fokus.