Drugi pogled

"Nisem še šla na Triglav - a to pomeni, da še nisem prava Slovenka?"

Madžarki Moniki Šimon je pri nas med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev.

moni drugi pogled foto
foto: osebni arhiv

Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Šimon, ki rada bere, doma ima polne police knjig, rešuje sudoku in pleše. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. Pred osmimi leti je bila pri nas prvič – takrat so z družino obiskali moža, ki je že živel tukaj.

Ko smo prvič obiskali Ljubljano, smo se še lahko peljali po Slovenski cesti. Potem ko smo se preselili sem, so tam opravljali dela, zdaj pa je to območje brez prometa res lepo presenečenje. Sama se po mestu najraje sprehajam peš ali vozim s kolesom, če grem kam dlje, pa uporabim kar avtobus. Imate zelo dobro urejen javni promet, pogrešam le kakšen hiter vlak, kajti če grem iz Ljubljane v Budimpešto, mi pot vzame 8 ur ali celo več, če je na mejnem prehodu Hodoš treba dolgo čakati. To pa je kar veliko.

Prihaja iz glavnega mesta naše sosednje države Madžarske in pove, da sta si prav zaradi bližine državi precej podobni.

Ni veliko precej opaznih razlik med njima, razen seveda jezika. Res je morda pokrajina malce drugačna, saj Madžarsko sestavljajo po večini nižine in gričevnat svet, hribov in gora je zelo malo. Ta del vaše države mi je sicer zelo všeč. Prav tako morje, ki ga mi nimamo. Imamo pa zato – prav zaradi nizkih pokrajin – višje temperature in lepše vreme, kot je pri vas.

In še korak v prihodnost. Monika Šimon pravi, da ji je življenje v Sloveniji všeč; o tem, ali bodo tukaj ostali za vedno, ne razmišlja – si pa zelo želi, da bi se položaj s koronavirusom v prihodnjih tednih toliko umiril, da bi lahko za božično-novoletne praznike obiskala svoje prijatelje in domače v Budimpešti.