Drugi pogled

"Počaščen bi bil, če bi nekega dne dobil slovensko državljanstvo"

Novinar Christophe Zenit prihaja z zahoda Francije in pravi, da je francoska solata pravzaprav makedonska

20821417_1281751061947911_686292421_o
foto: Osebni arhiv

Približno 1700 kilometrov loči La Baule in Domžale – kraja, med katerima se redno seli Francoz Christophe Zenit. Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat sprva kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. Razdaljo med obema državam premaguje v avtu.

"V Franciji so povsod radarji. In tudi policisti. Na cestah zunaj naselij lahko vozimo 80 kilometrov na uro, na avtocesti 130, tako kot v Sloveniji. A če greš 132, te takoj ustavijo in kaznujejo. Razlika je tudi v tem, da moraš v Franciji ob oranžni luči na semaforju takoj zavirati. Tu ljudje ob tem pospešijo. Je pa zanimivo, da v Franciji vozimo slabše. Počasneje, bolj zaspano in se tako pogosteje zgodi nesreča."

Sogovorniku se zdi zanimivo, da v Slovenijo več generacij družine živi v isti hiši. V Franciji je to izjemno redko, pravi. Pravi, da smo Slovenci večji domoljubi kot Francozi. Opozoril pa nas je tudi na to, da francoska solata ni francoska:

"Imate francosko solato. Francozi jo imenujemo makedonska solata. V Franciji boste v trgovinah zaman iskali francosko solato. Boste pa našli makedonsko, ki je videti popolnoma enako. Mi je pa zanimivo, da imate v Sloveniji v francoski trgovini na voljo obe vrsti – francosko in makedonsko solato."

Kritika naše države gre Francozu težko z jezika. Pravi, da ga korenito ne moti nič. Eno značajsko slabost pa je vendarle našel:

"Skakanje čez vrsto je nacionalni šport. Bil sem v trgovini, čakal v vrsti pred blagajno, ko se je moški preprosto postavil predme in rekel, da je bil tam prej. Vprašal sem, kdaj. Pa je rekel, da deset minut prej. Če bi se kaj takega zgodilo v Franciji, bi vsi udeleženi končali na policijski postaji. Zaradi česa takega, si lahko predstavljam, bi izbruhnil pretep. Tu pa nihče ne reče nič. A sem našel rešitev: ko mi nekdo reče, da je bil tu pred desetimi minutami, mu odgovorim – oprostite, ampak sam sem bil tu že včeraj."

Za konec pa še pogled naprej. Sogovornik svojo prihodnost vsekakor vidi v Sloveniji: "Svojo kariero bi rad končal v Sloveniji – z delanjem stvari za to državo in o njej. Zelo počaščen pa bi bil tudi, če bi nekega dne dobil slovensko državljanstvo."