Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Cerkno je prepredeno z naravnimi in kulturnimi spomeniki, ki jim poseben čar dajeta reliefna razgibanost in odmaknjenost
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče razgibane Cerkljanske pokrajine, ujete med Primorsko in Gorenjsko. Zgodovinsko gledano je bilo vselej nekje na obrobju, na meji, tako da so se morali tudi ljudje znajti po svoje, pravi Milojka Magajne, kustosinja in vodja Cerkljanskega muzeja.
Mimo nas je potekala meja med Goriško in Kranjsko, potem pa državna oziroma rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, se pravi to območje je bilo odmaknjeno od tistih vsakokratnih upravnih središč in zato so ljudje tu razvili neko svoje življenje. Ti kraji so še danes nekoliko težje dostopni, saj pri cestnih povezavah še vedno malo zaostajamo.
… kar pa ni nujno slabo, pravi Anja Tušar, ki sodi v mlajšo generacijo Cerkljank in je na te kraje zelo navezana.
Izboljšanje prometnih povezav je dvorezen meč, gospodarstvo stremi k temu, da bodo povezave vse boljše, turizem tudi, po eni strani se pa s tem izgublja tudi pristnost narave – več ljudi, več smeti.
Reliefna razgibanost, raznolikost in odmaknjenost pa daje poseben čar tudi cerkljanskim znamenitostim. Med njimi prednjači partizanska bolnica Franja s svojo zgodbo o človečnosti in solidarnosti, kar se je izkazalo tudi letos, ko smo jo Slovenci znova začeli odkrivati. Podobno je s še eno znamenitostjo, za katero se je treba odpeljati proti jugu, do vasi Šebrelje. Tam so arheologi leta 1995 med izkopavanji v jami Divje babe našli neandertalčevo piščal, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu, razlaga član Turističnega društva Šebrelje, Drago Polak.
Ko ti obiskovalcu predstaviš in mu daš v roko kost, ki je stara najmanj 50 oziroma 60 tisoč let, nekateri sploh ne verjamejo, da je to res. Obiskovalcem tudi povem, da mora vsak, ki se kakorkoli ukvarja z glasbo, vsaj enkrat v življenju obiskati jamo Divje babe, saj se je tukaj začela glasba.
Še ena cerkljanska posebnost so tudi laufarji, ena najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji, močan element lokalne identitete Cerknega in njegovih prebivalcev. Laufarija že stoletja poteka po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašajo iz roda v rod, priljubljena pa je tudi med mlajšimi generacijami.
