Stripovska predelava filozofskega doktorata o smehu in komičnem v religiji od poganske antike prek srednjeveškega karnevala do danes

Na prvi pogled se zdi, da med tistim, kar štejemo za sveto, in onim, čemur se smejemo, ni prav nobenih stičnih točk. Toda filozof in stripar dr. Izar Lunaček pravi, da le ni čisto tako. Kakor namreč poglobljeno piše in duhovito riše (ali je pač ravno obratno?) v stripovskem eseju Sveto & smešno, ki je pred nedavnim izšel v sodelovanju med Zavodom Stripolis in Založbo ZRC, so nepremostljiv prepad med enim in drugim vzpostavili šele abrahamski monoteizmi, medtem ko so starejše poganske družbe zelo dobro razumele, da so pojmi, kot so vzvišeno in pritlehno, tragično in komično, sveto in smešno, pravzaprav bistveno zvezani. In da se je torej družba, ki pritrjuje samo svetemu, medtem ko skuša eksistencialni pomen smešnega na vsak način devalvirati, prikrajšala za nekaj bistvenega. Prikrajšala – za kaj natanko? Kakšen bi utegnil biti globlji pomen smešnega? Zakaj smeh ni samo nekaj obrobnega in postranskega, temveč meri v eno ključnih razsežnosti naše bivanjske izkušnje? In kako sta polji svetega in smešnega navsezadnje zvezani? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Izarja Lunačka.

Goran Dekleva