Izbor iz kratke proze klasika slovenskega 20. stoletja, ki se bere kot živ opomin iz zagatne preteklosti in obenem ohrabrujoča spodbuda, ko stopamo v vse bolj negotovo prihodnost
Ciril Kosmač, od čigar rojstva prav te dni mineva 110 let, je v svojem pisanju postavil trajen spomenik ljudem zgornjega Posočja, njihovim ljubeznim, izgubam in hrepenenjem, njihovi trdi zgodovinski preizkušnji pod zlom italijanskega fašizma. In kakor dokazuje Lovim pomladni veter, precej obsežen izbor iz njegove kratke proze, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Beletrina, minevanje časa Kosmačevim zgodbam ni vzelo ne njihove živosti ne lepote ne globine. Kako nas torej Kosmačevo pisanje nagovarja danes, kaj nam sporoča? - Preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo urednika kulturne redakcije pri Primorskih novicah, Andraža Gombača, ki je Lovim pomladni veter pripravil v sodelovanju s pisateljevo hčerko, Nančo Kosmač Kogej.
