Na zahodu občina Šentilj, na jugozahodu Sveta Ana, na vzhodu Gornja Radgona, na severu reka Mura in meja z Avstrijo. Nataša Rašl je v Apačah obiskala lokalno gospodinjo z uspešno zgodbo na kmetiji, znanega slovenskega vinarja, ki spretno izkorišča dejstvo, da kraji ležijo med obronki Slovenskih goric, in lokalnega posebneža v najboljšem možnem smislu, zaradi katerega ima občina pomembno turistično točko.

Začenjamo serijo reportaž po občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer po abecedi od A do Ž

Občina Apače, ki leži med Muro na severu in Slovenskimi goricami na jugu, je stara dobrih 14 let, njena povprečna nadmorska višina je 218 metrov, v 21 naseljih živi okrog 3510 prebivalcev, na kvadratnem kilometru povprečno 66, od Maribora je oddaljena približno 25 km, od Murske sobote nekaj manj.

Jožica Semler v Hiši dobrot Apače v istoimenskem naselju ponuja lastne proizvode z ekološke kmetije, pa tudi številne produkte drugih, predvsem lokalnih, ponudnikov. Kupci so večinoma domačini, nekateri se pripeljejo iz bližnjih mest in vedno več tudi iz bližnje Avstrije.

"V vsakem kraju bi lahko bila takšna trgovina, ker ljudje dejansko tukaj vidijo, kaj vse lahko v kraju najdejo. To je ena vrsta reklame." 

 

Danilo Steyer je ime, ki je dobro poznano med ljubitelji vin. V bližnji vasi Plitvica živi in dela na 30 ha veliki družinski kmetiji. Del obsega ravnice, kjer pridelujejo oljnice; bučnice in sončnice, večji del pa vinogradniške površine, ker so ob vznožju Slovenskih goric.

"Letina kaže, da bo dobra. Ko se enkrat začne fermentacija, se rojevajo vina. To so "moji dojenčki" in takrat je veliko dela." 

Na drugem koncu občine Apače, tik ob Muri, večino časa preživi predsednik tamkajšnjega ribiškega društva Andrej Ritlop iz Turistično-rekreacijskega centra Zgornje Konjišče. Tam je danes, predvsem po njegovi zaslugi, lično urejen kompleks ribolovnih gramoznic z arhitekturno posebnim paviljonom, kjer na suhem leži mogočen Oče panonskih hrastov, ki je več kot 1000 let podrt v produ in pesku na notranji strani nekdanjega rečnega meandra čakal, da ga nekdo odkrije.

"To je bilo impozantno drevo. Ko smo leta 1999 urejevali brežino, smo ga našli." 

Nataša Rašl