Sotočja

'Porabski Slovenci so trdoživi'

Dr. Katarina Hirnök Munda, višja znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ostaja povezana z rodnim Porabjem

pri spomeniku pregancem na Hortobagy
dr. Katarina Hirnök Munda pri spomeniku pregancem na Hortobagy
foto: Silva Eöry

Gostja je, kot pripoveduje v pogovoru s Silvo Eröy, odraščala v Sakalovcih, v vasi, ki je bila večinsko naseljena s Slovenci, poleg pripadnikov večinskega naroda pa so v njej živeli tudi Romi. Oče, ki se je prvotno pisal Herold, je bil pripadnik nemške manjšine, toda svoj priimek je spremenil v Hirnök, kar pomeni, da se je počutil Madžar. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, so bili kar nekaj generacij pred tem Slovenci. In v katerem jeziku so se doma pogovarjali?

»Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, z očetom pa smo se pogovarjali madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje od rok. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«

In koliko je v mladosti vedela o tem, da so bile njena mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobágy?

»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa med letoma 2009 in 2012, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanj ukvarjala s to problematiko v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v »madžarskem Gulagu«.

Zgodnja izguba očeta je zaznamovala njeno otroštvo in spominja se, kako je pred spanjem o tem govorila njena mama.

»Vsi trije otroci in mama smo spali v eni sobi. In takrat je mama, preden smo zaspali, pripovedovala o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko, ne kot nekaj resničnega.«

Na Hortobágy je bilo v delovna taborišča odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki, vsega skupaj 218 ljudi. Ko so leta 1953 taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko v nasprotnem primeru čaka podobna usoda. Zato vrsto let številni, tudi v Porabju, niso želeli govoriti o tem. Od leta 2015 pred Slovenskim domom v Monoštru stoji spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobágy:

»Po mojem je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da je nam vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi več ponovile.«

Katarina Hirnök Munda opozarja, da kar nekaj raziskav, ki so jih v preteklih letih opravili v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja, kaže, da se slovenski jezik v Porabju vse bolj izgublja:

»Znanstvena ugotovitev je, da je vitalnost zelo nizka in je slovenščina ogrožena. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s katerimi bomo ozaveščali starše, družino, ki je tista celica, v kateri se odnos otroka do jezikov vzpostavi. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, pridobiti mlade, jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo.«

V Sloveniji smo lani praznovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In kako na ta praznik gledajo porabski Slovenci?

Po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe se je življenje v Porabju spremenilo, ugotavlja dr. Katarina Hirnök Munda. Lani je med drugim sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo, ki ga je v Ljubljani skupaj s partnerji pripravila SAZU:

»Ta razmejitev je vplivala na vse. Zgodila se je razmejitev javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, tudi sorodstvene vezi, saj je bilo porok vse manj.  Skratka, življenje je bilo obrnjeno na glavo.«

Pred leti je sodelovala tudi v slovensko-madžarskem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Ko sta z dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico Inštituta za slovensko narodopisje, delali terensko raziskavo, sta izvedeli marsikaj zanimivega:

»Neki gospod je pripovedoval, kako so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik, potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli hoditi tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki  neki status, imeli so svoj sedež. Nenadoma so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Skratka, tako na eni kot drugi strani so nove razmere vplivale na življenje ljudi.«

Katarina Hirnök Munda opaža, da na Madžarskem Trianon številni doživljajo kot tragedijo. In ta travma je prisotna še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih. V samem Porabju pa po njenem mnenju ljudje vse skupaj jemljejo zdravorazumsko:

»To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu pa lahko ugotavljamo, da smo tudi po več kot stotih letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je številčno manj in je manj govorcev maternega jezika, smo še vedno tukaj.«

Pomembno pa je, dodaja, da ljudje vzdržujejo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem in celotno Slovenijo, hkrati pa je treba storiti vse, da bi se narodna skupnost ohranila in tudi razvijala.