Ob koncu poletja se bo pred mikrofonom Prvega oglasil vodja Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš ter nam zaupal svoje poglede na trenutno slovensko glasbeno realnost.
Pogovor z generalnim sekretarjem Slovenskega glasbenoinformacijskega centra
Ob koncu poletja je pred mikrofonom Prvega z nami generalni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš.
»Danes imamo občutek, da je slovenska glasba v krizi, kar nedvomno drži. Ampak to seveda ne pomeni, da je bilo pred tem vse v najlepšem redu. Določena dejstva so povezana s povsem objektivnimi okoliščinami – da je naš glasbeni trg relativno majhen, da smo strastni uvozniki glasbenih vsebin, izvažamo pa v precej manjši meri, da na tem področju nimamo sistemsko urejenih stvari. Jaz se nadejam tega, da je trenutna situacija na nek način lahko dober motiv, da se te stvari urejajo tudi sicer.«
Peter Baroš pravi, da glasbeniki te dni ne mirujejo, kar potrjujejo številni koncerti, zgoščenke in drugi avtorski izdelki. Slovenski glasbenoinformacijski center njihovo delo budno spremlja, na svoji spletni strani pa objavlja napovedi in kritike koncertov, recenzije plošč, vabila na delavnice in druge koristne povezave. Za (samostojno) profesionalno delovanje v glasbi pa seveda ni dovolj zgolj ustvarjalna žilica; prav pridejo tudi druge veščine:
»Predvsem je potrebno znanje o tem, kako svojo glasbo monetizirati. Se pravi, pri nas ne samo, da imamo majhen trg, imamo tudi relativno ozek nabor znanj in veščin glasbenikov in njihovega podpornega kadra v smeri, kako preživeti, kako ustvariti določen kapital, ki bo ne le zagotavljal plačevanje najemnin in položnic, ampak tudi tisto, kar se mi zdi ključno za profesionalnega glasbenika – ki mu bo omogočil predvsem vlaganje. Se pravi vlaganje v svoj razvoj, vlaganje v svojo opremo, delati boljše, kakovostnejše, bolj konkurenčne izdelke. In to je tisto, čemur se kot skupnost ne posvečamo dovolj. To je tudi motiv SIGIC-a, da skozi raznorazna izobraževanja skušamo opolnomočiti ta segment.«
Zaradi majhnosti našega prostora (in seveda ambicij po širšem dosegu) se mnogi glasbeniki ozirajo čez meje naše države. Neredko se to pozna tudi v njihovi glasbi:
»Tu je v osnovi zelo posplošeno izhodišče, češ, če želim svojo glasbo predstaviti širšemu glasbenemu trgu, moram temu prilagoditi tudi izrazni jezik, se pravi večinoma gre za angleščino. To je ena stvar. Druga stvar: da zelo veliko skupin predvsem s področja popularne glasbe išče svoj vzor v anglosaksonski kulturi in pozablja, da je največji čar tovrstnih aplikacij glasbenih stilov ravno v tem, da to glasbo, ta žanr povežeš z nekim svojim izrazom, neko svojo kulturo. In sam sem zelo zagovornik stališča, da slovenska glasba v tujini je in bo zanimiva tudi zaradi jezika, ki ga imamo. Recimo, sam zelo obožujem raznorazne turške zasedbe – in všeč so mi tudi zaradi tega, ker pojejo v turščini, jeziku, ki ga ne poznam, ampak vendarle skozenj doživljam nek poseben patos, ki ga želijo sporočiti. Ob tem pa mi dandanašnja tehnologija pomaga, da lahko prav vsak tekst tudi razumem. Tako da mislim, da je jezik nekaj, kar predstavlja neko vrsto butičnosti scene, iz katere ta glasba prihaja, in da je v bistvu ta butičnost tista, ki bi lahko slovensko glasbo izpostavila v mednarodnem merilu.«
