Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji.
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj
Človeška ribica ni zgolj v Postojni
Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.
Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«
Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«
Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči
S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.
Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«
Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov
Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«
Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.
Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.
Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.
»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«
Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«
Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.
Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«
