Projekti, ki bi lahko za zmeraj spremenili videz simbola Slovenije
Si predstavljate, da bi pesem Oj Triglav, moj dom zadonela pod stavbo observatorija, pevski zbor pa bi se do tja pripeljal z zobato železnico? Verjetno težko. Triglav nam, Slovenkam in Slovencem, pomeni veliko več kot zgolj najvišjo goro naše države, pravi dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi se na vrh Triglava pripeljali z zobato železnico, si tam v observatoriju ogledali zvezde ter se zjutraj spustili s smučmi v dolino po eni izmed številnih smučarskih prog. In vendar je Triglav, simbol naše države, ostal tak, kakršnega smo dobili od naših prednikov. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj smo si kot svoj simbol izbrali ravno goro. Odgovor na to se skriva v naši identiteti, dodaja dr. Matej Ogrin z oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Slovenci se namreč identificiramo kot alpski narod in na tem območju živimo že dlje kot 1000 let. Dovolj, da smo se tega območja navadili in ga razumemo kot del sebe. In če je za našo državo Triglav tako močan simbol, zakaj bi ga nekdo hotel spremeniti v turistično destinacijo in s tem za vedno spremeniti njegovo podobo?
Leta 1908 je prišlo do zametka prvega poizkusa ustanovitve Triglavskega narodnega parka, v katerem naj bi nastali projekti, o katerih govori današnja oddaja. To je hkrati tudi zametek naravovarstvenega pristopa k ohranjanju naše naravne dediščine, ki jo ta predstavlja. Vendar je bilo do Triglavskega nacionalnega parka takrat še daleč. Prišla je II. svetovna vojna, za njo socializem in pravila so se tako spremenila, da je okolje znova dobilo drugačen pomen.
Prvi načrt, ki je nastal leta 1907, je na vrh oziroma tik podenj želel pripeljati zobato železnico. To je bil za tiste čase že kot načrt ali še prej kot ideja, čeprav logična, projekt na robu znanstvene fantastike. Do gradnje ni prišlo nikoli. Približno 50 let kasneje, leta 1946, bi Triglav spet lahko dobil drugačno podobo. Na njem so želeli zgraditi observatorij, ki bi bil hkrati tudi turistična točka s pestro gostinsko ponudbo. Tudi da ideja se ni nikoli uresničila, čeprav so del Triglava celo minirali. Razlogov za to je več, verjetno jih lahko iščemo tudi v tihem uporu Slovencev zoper to odločitev. Zagovorniki »približevanja Triglava ljubiteljem gora« s tem niso izgubili zaleta. Leta 1957 je prišlo do že tretjega poizkusa spreminjana podobe simbola slovenstva. Ta projekt bi bil največji. Imenovali so ga Triglavska smučišča ali Triglavske žičnice.
Zagotovo bi velikansko smučišče bilo zanimivo slovenskim in tudi tujim smučarjem, vendar bi bila s tem narejena nepopravljiva škoda okolju. Enako, kot bi se zgodilo v primeru gradnje observatorija ali zobate železnice na samem vrhu Slovencem tako svete gore. In vendar so ti projekti prinesli tudi nekaj dobrega. Iz teh treh zgodb se lahko in se tudi moramo česa naučiti za prihodnost. Na primer dejstva, da je napredek za vsako ceno brez upoštevanja okolja lahko nepopravljiv korak nazaj. Ne samo za nas, ampak tudi za tiste, ki za nami šele prihajajo. Kljub temu, zaključi dr. Matej Ogrin, da se prej ali slej ljudje navadimo vsega.
