V njem lahko med drugim občudujemo pisanega ptiča čebelarja, polsuhe travnike in redke rastlinske vrste

Eden najstarejših regijskih parkov na Slovenskem je Kozjanski. Zadnjih deset let ima ta park skupaj z Obsoteljem status biosfernega območja (pod zaščito UNESCA) in je del mednarodnega programa Človek in biosfera. Neposredni vzrok za obisk parka je bil pisani ptič čebelar. Že skoraj pol stoletja ob koncu aprila prileti približno 30 parov teh ptic iz tropske Afrike v gnezda v peskokopu Župjek pri Bizeljskem in tam preživi nekaj mesecev, čas, v katerem obnovijo svoj zarod. To je razmeroma kratko obdobje, saj preostali del leta preživijo na tolpem na črni celini. Kljub pozornosti, ki jo pritegnejo te in druge ptice, je park tako poln naravnih in kulturnih vrednot, da se je vredno poglobiti v to naravno in kulturno dediščino. Tu so na primer polsuhi travniki, ki se bohotijo in so prekriti s pisano cvetno preprogo, pa nasadi starih sort jabolk, košati mešani gozdovi, v katerih rastejo redke rastlinske sorte in tudi zelo redke majhne gobe vlažnice.

Čeprav se zdi protislovno, a vendar sta nekdanja odmaknjenost in neindustrializacija Kozjanskemu dolgoročno bolj koristili kot ne. K sreči. Bistvena prednost je, da v te kraje industrija ni nikoli našla nobene poti. Tako se je skoraj v celoti ohranila pretekla vrednota, vrednota, ki jo morajo marsikje obnavljati. Gre za naravo in za vračanje »na staro«, z rečnimi meandri, čiščenji jam, obnavljanji prvinskih travnikov in planin in tako naprej.

Jurij Popov