Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.
Goriška regija: vas Slap pri Vipavi, Kostanjevica nad Novo Gorico, Park Pečno v Kanalu ob Soči
Ker marsikdo v poletnih dneh išče osvežitev, sem se odpravila iskat zamisli za »ohladitev« v goriški statistični regiji. Ta se razteza vse od Občine Bovec na skrajnem severozahodu države do občin Ajdovščina in Vipava, tudi Idrija in Cerkno sodita k tej statistični regiji. Vseh 13 občin je vredno obiskati, saj vas vsaj del poti spremlja hladna Soča, kar v iskanju osvežitve seveda ni odveč. Tudi slapov v goriški regiji ne manjka, prvega najdem že v Vipavski dolini. Slap pri Vipavi je sicer vas, a v bližini najdete nekaj pravih slapov. V vasi pa številne vinarje, iz ene od vinarskih družin je tudi Anja Žorž. Vinska klet Žorž je ena najstarejših v Vipavski dolini, na njenem dvorišču pa najstarejši kmečki vodnjak v Sloveniji z letnico 1696. Ko se z Anjo odpraviva na sprehod po vasi, najdeva še številne druge zanimive primere stavbarske dediščine. Na vaškem trgu je v 19. stoletju delovala prva sadjarska in kmetijska šola na Slovenskem, nedaleč stran od nje pa se začne učna tematska pot Med divje, namenjena spoznavanju užitnih divjih rastlin. Rastline ob poti so opisane na informativnih tablah.
»Recimo črna detelja: nabiramo jo skozi vso sezono, uporablja se v solatah, juhah, cvetove pražimo, sušeni so tudi za okras … Res informativno, marsikaj se naučite. Nabiranje pa ni dovoljeno, saj mora tudi nam kaj ostati!«
Seveda pa lahko kar nekaj teh rastlin poskusite v jedeh lokalnih gostincev.
»Priti v Gorico in ne iti na Kostanjevico, je kot iti v Rim in ne videti papeža!« je leta 1848 zapisal pater Chiaro Vascotti. Zato se iz Vipavske doline odpeljem na Kostanjevico nad Novo Gorico. 143 metrov visoka vzpetina je znana predvsem po frančiškanskem samostanu, ponuja pa tudi čudovit razgled tako na italijansko Gorico kot našo Novo Gorico. A ta ni glavni razlog za obisk Kostanjevice. Največ ljudi pritegne tamkajšnje »podzemlje«. Z Mirjam Brecelj, vodnico po samostanu, se skozi ozek hodnik sprehodiva do grobnice, kjer počiva pravi francoski kralj. Karl X. je bil po julijski revoluciji izgnan iz Francije, se v Pragi okužil s kolero in nato na povabilo grofa Coroninija leta 1836 prišel v Gorico. Zadnjih 17 dni življenja je skozi okno občudoval Kostanjevico in si želel biti tam tudi pokopan. In če je za turiste najbolj privlačna prav grobnica Burbonov, je za slovensko kulturo bolj pomembna samostanska knjižnica.
"V knjižnici je 11.500 knjig, pisanih v 25 jezikih. 30 je inkunabul – knjig, ki so bile natisnjene do leta 1500. Najbolj pomemben pa je originalen izvod prve slovenske slovnice Adama Bohoriča Zimske urice iz leta 1584."
Na svetu je ohranjenih le še 26 originalnih izvodov te knjige, poleg tega je kostanjeviški edini z lastnoročnim posvetilom avtorja, pojasni Brecljeva. In me za piko na i popelje na samostanski vrt, kjer se širi vonj rožmarina, sivke, oleandra in seveda vrtnic. Na Kostanjevici je namreč na ogled (in voh) druga največja zbirka vrtnic burbonk v Evropi.
Težko se poslovim od omamnih vonjav, a v Solkanu me čaka Toni Gomišček, novinar, publicist in odličen poznavalec goriške kulinarike. Pogovor začneza prav s samostansko jedjo. Na Kostanjevici so namreč nekoč pekli kostanjeviški presnic:
»To je neke vrste koncentrirana potica – manj testa in več nadeva. Za nadev so uporabili čokolado, orehe, pinjole … Več kot imaš, več daš!«
O enotni goriški kulinariki je sicer težko govoriti, saj regija zajema tako alpski kot mediteranski svet. Tako lahko tu poskusimo vse od idrijskih žlikrofov, čomp s skuto in frike iz severnega Posočja, do različnih frtalj, točev, kožnih klobas »cotechin«, različnih minešter in jedi z beluši v dolini … Omeniti je seveda treba še soško postrv in znameniti solkanski radič, znan tudi kot goriška vrtnica.
Na mojem krožniku pa se v času popoldanske malice znajde posladek, ki bi ga lahko povezala tudi z zjutraj obiskano potjo užitnih divjih rastlin. Primož Kožuh in njegova žena mi v Kanalu ob Soči postrežeta s cvetovi maslenic, polnjenimi s skuto in češnjevo marmelado. V naselju Pečno sta zakonca z društvom O.Z.O.N. uredila Park Pečno. To ni običajen park, raje gozd, v katerem se stikajo kultura, rekreacija, vzgoja in druženje ljudi. Prepreden je z gozdnimi potmi in poln različnih keramičnih in lesenih skulptur in umetniških instalacij. Dela članov Kluba keramikov Kanal in drugih umetnikov mimoidočim sprehajalcem ali gorskim kolesarjem marsikaj sporočajo.
"Skulpture belih ptic predstavljajo begunce, domačine, ki so morali ob začetku prve svetovne vojne zapustiti Kanal. Mali muzej smeti opozarja na to, da v življenju puščamo sledi, ki pa naj ne bodo le – smeti ..."
Vzpneva se po dobra dva kilometra dolgi krožni poti skozi park. Na vrhu naju poleg klopi za sprehajalce in kapelice za romarje pričaka še lep razgled na Kanal in kanalski most. Čas za vprašanje, kako se zobozdravniku – to je namreč poklic, ki ga opravlja Primož, sploh utrne zamisel, ki bi jo prej pripisala krajinskemu arhitektu ali umetniku, kiparju. »To je ljubezen do narave, umetnosti in gorskega kolesarstva,« kratko pojasni gostitelj, nato pa me odpelje še v spodnji del parka. Ta vas (tudi skozi 40 metrov dolg, več kot 100 let star kamnit podhod, ki je tu še iz časov, ko so Avstrijci gradili soško železniško progo) pripelje vse do obrežja Soče. Nova priložnost za osvežitev: povprečna temperatura Soče je v Kanalu 15, najvišja, po več res vročih tednih, pa 21°C.
