Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Lojze Kiauta, Stojan Cigoj, koliščarske naselbine
LOJZE KIAUTA je leta 1932 doktoriral na ekonomski fakulteti v Trstu, nato pa delal pri Kreditnem zavodu za trgovino in industrijo v Ljubljani. Po koncu druge svetovne vojne je bil tajnik Denarnega zavoda Slovenije v Trstu in vodja organizacijskega oddelka pri Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo Ljudske republike Slovenije. Od leta 1951 do 1963 je bil direktor podjetja Silvaprodukt v Ljubljani, nato pa redni profesor na ekonomski fakulteti; ukvarjal se je zlasti z ekonomiko gozdarstva in napisal tudi nekaj učbenikov. Lojze Kiauta se je rodil na današnji dan leta 1908 v Postojni.
—–
Znanstveni opus pravnika STOJANA CIGOJA obsega več kot tristo del, med njimi približno 35 knjig. V njih je zajel zlasti področja obligacijskega prava, mednarodnega zasebnega prava in avtorskega prava. S temi deli je bistveno prispeval k pravni teoriji, nekatera področja pa je prvi pri nas znanstveno obdelal, na primer odškodninsko pravo na podroćju nuklearne energije, pravo varstva okolja in potrošniško pravo.
Iz prava je doktoriral leta 1943, leta 1965 pa je postal redni profesor za civilno in mednarodno zasebno pravo na ljubljanski pravni fakulteti; bil je tudi njen dekan. Kot priznan strokovnjak je bil med drugim arbiter zunanjetrgovinske arbitraže pri Mednarodni arbitraži o investicijah v Washingtonu. Rodil se je na današnji dan pred sto leti v Strnišču pri Ptuju.
—–
Zaradi ugodne zemljepisne lege je bila Ljubljanska kotlina naseljena že v predzgodovinski dobi. Skozi ljubljanska vrata med grajskim gričem in Rožnikom so vodile naravne poti, ki so povezovale Panonijo s severno Italijo ter severno Evropo z Balkanom. Po doslej znanih podatkih so ljubljansko kotlino začeli naseljevati ob robu ljubljanskega Barja na širšem območju današnjega Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Nastajati so začele koliščarske naselbine – pravokotne kolibe z dvokapno streho na lesenih ploščadih, velikih okoli trideset kvadratnih metrov, ki so bile z mostovi povezane s kopnim. Po nekaterih domnevah so mostiščarji živeli tudi tik pod grajskim gričem na današnjrm Starem trgu. Najstarejša kolišča so datirana v sredino 5. tisočletja pred našim štetjem.
Arheologi so med drugim na Barju našli precej ostankov kamnitega, koščenega in lesenega orodja, bronaste predmete, lončene posode, pa tudi ostanke kalupa za ulivanje sekir in talilnega lončka z ostanki bakra. Atraktivna najdba, ki priča o življenju mostiščarjev je lesen čoln – drevak, ki je razstavljen v Narodnem muzeju v Ljubljani. Pri raziskavah ostanka kolišča na lokaciji Stare gmajne pri Vrhniki so pred osemnajstimi leti našli kolo iz trdega jesenovega lesa z osjo iz hrastovine. Po zadnjih analizah je staro več kot 5.000 let in velja za najstarejše leseno kolo na svetu. Uvrščajo ga v sam vrh svetovne dediščine.
Tako imenovana koliščarska kultura ljubljanskega Barja je svoj vrhunec doživela v bakreni dobi in odmrla proti sredini bronaste dobe. Življenje prvotnih prebivalcev ljubljanske kotline .- mostiščarjev, je v povesti “Bobri” oživil pisatelj Janez Jalen.
Na današnji dan leta 2011 so kolišča na Barju skupaj s švicarskimi, nemškimi, italijanskimi in francoskimi kolišči vpisali na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.
