Poslanstvo Primorskega dnevnika po 75 letih izhajanja ostaja nespremenjeno, učenci se postopoma vračajo v šolske klopi, slovenska društva vnovič odpirajo vrata, na Madžarskem spreminjajo manjšinsko zakonodajo
Primorski dnevnik – edini dnevnik Slovencev v sosednjih državah – praznuje 75 let izhajanja. Njegovo poslanstvo ostaja nespremenjeno, pravi odgovorni urednik Igor Devetak.
»Naše poslanstvo je, da nakazujemo nove poti razvoja za tukajšnjo skupnost, da skrbimo, da je povezana, to je tudi eno od gesel, ki jih v teh časih izpostavljamo, zavezana jeziku, zelo skrbimo za jezik. Predvsem pa je pomembno odpiranje novih poti razvoja in da starejšo generacijo, ki je zelo nevezana na časopis, povezujemo z mlajšo generacijo, ki jo še posebej pozorno nagovarjamo.«
Veliko bralcev se res seli na splet, toda še naprej ostajajo zvesti tudi tiskanemu časopisu, poudarja sogovornik Špele Lenardič, saj se spletna ponudba in tiskana razlikujeta. Na spletu objavljajo namreč krajše aktualne informacije, v tiskani izdaji pa daljše, poglobljene .
»Trudimo se, da v tiskani izdaji, ko le moremo, dodajamo komentarje, kolumne, daljše intervjuje. Splet je komplementaren tiskani izdaji.«
Finančni položaj dnevnika se je v zadnjih letih uredil, potem ko so se pred sedmimi leti zaradi krčenja denarja iz Rima znašli v veliki stiski in morali so zmanjševati tudi število zaposlenih. Zdaj letno dobijo dobrega 1,5 milijona evrov in če letos ne bo sprememb, bo to dovolj tudi za pokritje izpada prihodkov zaradi zmanjšanja oglaševanja, ki je posledica epidemije.
Kaj pa izzivi?
Odgovorni urednik je optimističen, tudi če bodo morali vsi plačati račun, ki ga bo izstavil sedanji čas. Stiska je velika in bo še večja, pravi, in ne vemo, kako dolgo lahko trajajo takšne razmere, ki imajo hude posledice za gospodarstvo.
»Kakorkoli Primorski dnevnik je dokazal, da lahko odigra povezovalno in pomirjevalno vlogo. Skušali smo sproščati naše bralce, zaprte med štiri stene, jim dajati preverjene informacije, skrbeti, da ne bi zapadli v malodušje. Predvsem pa smo skrbeli, da, ko je zamrlo družbeno in družabno življenje, na katerem temelji naša manjšina, ostanemo vezni člen. Skupaj z drugimi manjšinskimi mediji smo res bili.«
Zato tudi v primeru večjih finančnih težav, v katerih bi se lahko znašel dnevnik zaradi izpada prihodkov od oglaševanja, mu bo manjšina stala ob strani in jih podprla.
»Želim si, da bi ohranili to, kar je dobrega nastalo v našem poklicu v teh časih, ostalo tudi po tem.«
Da so ti časi velika preizkušnja, ugotavljajo v vseh slovenskih zamejskih ustanovah, zaprtih zaradi epidemije. Med njimi je tudi kulturni center Lojze Bratuž, eno osrednjih kulturnih središč Slovencev na Goriškem. Tudi tam so se njihove dejavnosti ustavile, zato si želijo čim prejšnjega odprtja, pravi predsednica Franka Žgavec.
»V prihodnost gledamo optimistično, saj računamo, da bo ministrstvo v kratkem dovolilo prireditve na prostem. Imamo velik park, v katerem lahko poleti pripravimo prireditve. Z ustanovami, ki delujejo v našem domu, smo že načrtovali nekaj dogodkov. Seveda bomo morali naše delovanje prilagoditi novim predpisom za preprečitev širjenja Covid 19.«
Stike s svojimi obiskovalci so prek družabnih omrežij ohranjali tudi v času zaprtja, večino načrtovanih dogodkov pa so izvedli pred razglasitvijo epidemije. Abonentom Goriškega vrtiljaka pa bodo v prihodnji sezoni ponudili dodatno predstavo.
Dijaki niso več isti
Učenci se vračajo v šolske klopi tudi na avstrijskem Koroškem. Maturantom Slovenske gimnazije, ki so 4. maja vrnili v šolske klopi in nadaljevali s pripravami na maturo, so se 18. maja pridružili dijaki nižje šolske stopnje, stari od 10 do 14 let. Gre za polovico dijakov te stopnje, pojasnjuje ravnateljica Zalka Kuchling, saj so razrede razdelili oziroma razredčili.
»Zaradi higienskih razlogov smo morali zmanjšati število učencev v razredu, tako da ima vsak dijak svojo mizo in je med njimi dovolj prostora. Odločili smo za tako imenovani blok model pouka in razred razdelili v dve skupini A in B.«
Pouk poteka izmenično, skupina A obiskuje pouk prve tri dni, nato ostane doma in jo zamenja skupina B, ki nadaljuje pouk tudi prve tri dni prihodnjega tedna. Nato pa se v šolo vrne za dva dni skupina A. To je pomembno ne le zaradi zmanjševanja možnosti okužbe, temveč tudi zaradi pedagoških razlogov, pravi ravnateljica Slovenske gimnazije v Celovcu.
»Dijake poučujemo izmenično in tako upočasnimo celoten proces učenja, kar je pedagoško zelo pomembno v teh izjemnih razmerah, kakršnih v zgodovini našega šolstva še nismo imeli.«
In kakšni so bili vtisi po prvem dnevu nadaljevanja pouka?
Zalka Kuchling je skupaj s šolsko zdravnico obiskala učence v 1. in 2. razredih in jim predstavila nov šolski vsakdan, od novosti pri pouku, pravil obnašanja in nošenja mask na hodnikih in v avli, ohranjanja ustrezne razdalje. V pogovoru z učenci je opazila, pravi, da so se spremenili.
»V določenih razredih sem zaznala neke vrste zadržanost, ni bilo živahnosti, kakršne smo vajeni. Učenci so zelo pozorno poslušali, in se le tu in tam nasmehnili. Ni pa bilo običajnega veselja. Osem tednov pusti sledove in dijaki niso več isti, kot so bili. Tega se zavedamo.«
Zaščitne maske so na Slovenski gimnaziji obvezne na hodnikih in v avli, ne pa v razredu. Ko se dijaki srečujejo zunaj učilnic, se morajo zavedati, da je treba ohranjati ustrezno varnostno razdaljo in maske to olajšajo, poudarja Zalka Kuchling.
»Ko se ti približa nekdo z masko na obrazu, se umakneš. Tu ne gre le za higienske razloge, temveč je to tudi psihološki fenomen.«
Poleg polovice učencev nižje gimnazije so bili na Slovenski gimnaziji še dijaki zadnjih letnikov, ki so končevali priprave na zrelostni izpit. 26. maja se namreč začenja letošnja precej spremenjena matura. Za razliko od prejšnjih let, ko so imeli več predmetov in ustne izpite, bodo letos maturanti imeli le tri pisne izpite; iz matematike, slovenščine in nemščine. Če bi kdo želel ustni izpit, ima tudi to možnost, pravi ravnateljica Zalka Kuchling. Če se komu ne bo izšlo na pisni maturi, pa bo lahko oceno popravil na kompenzacijskih izpitih.
Slovensko gimnazijo v Celovcu obiskuje veliko dijakov iz Slovenije in z ureditvijo dovoljenj za njihov prihod je bilo precej težav.
»Veljajo za vozače, šola jim je dala dvojezične obrazce oziroma potrdila, ki jim omogočajo prehajanje meje bodisi dnevno ali tedensko, saj nekateri ostajajo v dijaškem domu. Zadeva je bila zelo zahtevna. Pomagalo nam je ministrstvo na Dunaju, slovenski konzulat v Celovcu in naša izobraževalna direkcija, večino dela pa smo morali opraviti na šoli.«
Trudili so se, da bi se v šolo vrnili tudi dijaki iz Italije, ker pa tam veljajo strožja pravila, dodaja ravnateljica Slovenske gimnazije v Celovcu Zalka Kuchling, jih ije pričakujejo v začetku junija.
Vrata odpirajo društva, večina meje ostaja zaprte
V Slovenski dom Bazovica na Reki, še vračajo člani, pa tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. V društvu se bo tako nadaljevala večino dejavnosti, doma pa ostajajo člani mešanega pevskega zbora, ki mu je zaradi karantene odpadlo nekaj najpomembnejših nastopov. Tudi nastop na Primorska poje in v Šentvidu pri Stični, poudarja predsednik Zvonimir Stipetić.
Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Kölles Kiss pa pojasnjuje, kaj prinašajo načrtovane spremembe manjšinske zakonodaje. Kako pa je z razvojnim programom slovenskega Porabja?
Prisluhnite!
