Kaj pa zdaj?

“Če bi bil čebela, bi najraje živel v Sloveniji”

Švicarski filmski režiser, pisatelj, publicist in čebelar Markus Imhoof je prepričan, da so čebele več kot med

11
PO svtu je veliko različnih načinov čebelarjenja
foto: Bojan Leskovec

Albert Einstein je nekoč ocenil, da bi v primeru izumrtja čebel enako bridka usoda le štiri leta za tem doletela tudi človeka.

Slovenci smo zelo ponosni na kranjsko čebelo, z latinskim poimenovanjem Apis mellifera carnica. Kranjska sivka, kakor jo tudi imenujemo, je ta hip za italijansko čebelo druga najbolj razširjena vrsta medonosne čebele na svetu. A tudi za naše kraje velja podoben izziv kot še marsikje po svetu: kako zagotoviti dolgoročno preživetje čebel v vse bolj onesnaženem svetu?

V zadnjih petnajstih letih so propadle številne čebelje družine po vsem svetu, vzroki za to pa ostajajo nepojasnjeni. Na posameznih območjih je izginilo od petdeset do devetdeset odstotkov čebel. Zato morajo, recimo na Kitajskem, že ročno opraševati sadno drevje. Scenarij je povsod enak: več bilijonov čebel zapušča svoje čebelnjake in se nikoli ne vrne. Lahko si zastavimo enako vprašanje, kot si ga znanstveniki po vsem svetu: »Kaj pa zdaj, ko se spoprijemajo s sindromom propadanja čebeljih družin?

To je ena izmed tem, ki se jih je v zdaj že kultnem dokumentarnem filmu in knjigi z naslovom Več kot med dotaknil švicarski filmski režiser, pisatelj, publicist in čebelar Markus Imhoof, ki v slovenskem načinu čebelarjenja prepozna kar nekaj posebnosti.

Če bi bil čebela, bi najraje živel v Sloveniji. Res. Prepotoval sem ves svet in videl številne načine čebelarjenja ter spoznal številne čebelarske prakse. Ampak v Sloveniji so čebele res spoštovane, to je predel sveta, kjer so čebele najbolj ljubljene. Tega ne pravim zato, ker se pogovarjam z vami za Radio Slovenija, ampak moj vtis je resnično takšen, da je to najbolj prijazen kraj za čebele.