Na današnji dan

5. junij

Pasquale Lazzarini, Jurij Kuralt, Janez Klarič, otroška klinika na Vrazovem trgu

DSC00231
foto: Jure K. Čokl / RadioPrvi

Kipar  PASQUALE  LAZZARINI  se je izučil verjetno v Benetkah, po poroki s hčerjo goriškega kiparja Peccassija pa se je naselil v Gorici in po tastovi smrti leta 1698 prevzel njegovo delavnico. Lazzarini velja za osrednjega predstavnika baročnega kiparstva na Primorskem. Nadaljeval je tradicijo tabernakeljskega in zlasti stebričnega tipa kamnitega oltarja s kiparsko poudarjeno oltarno mizo, obhodnima lokoma in zgornjim zaključnim delom. Zmerno razgibane figure so večinoma majhne, tako da ostaja poudarek na oltarni arhitekturi. Njegovi najpomembnejši deli sta velika oltarja v cerkvi svetega Ignacija v Gorici in v župnijski cerkvi v Kobaridu. Kipar Pasquale Lazzarini se je rodil leta 1667 v Benetkah.

—–

Skladatelj  JURIJ  KURALT  se je rodil okoli leta 1700 v Kranju. Šolal in glasbeno izobrazil se je na jezuitskem kolegiju v Ljubljani; tu je bil od leta 1724 študent poetike. Čez nekaj let je postal vodja cerkvenega pevskega zbora pri svetem Jakobu v Ljubljani, po letu 1733 pa njegova življenjska pot ni več znana. V virih je Jernej Kuralt izrecno omenjen kot skladatelj, vendar je znano le to, da je uglasbil oratorij »Težavna pot Frančiška Ksaverija v kitajsko kraljestvo«. Delo je ohranjeno samo v nemškem libretu. Glede na čas nastanka je bilo verjetno poznobaročno.

—–

Na današnji dan leta 1954 je v Ljubljani začela delovati otroška klinika na Vrazovem trgu. Gradili so jo osem let. Sredstva zanjo so priskrbeli mednarodne človekoljubne organizacije, slovensko-ameriški  narodni svet ter druge napredne slovenske in tuje izseljenske organizacije. Naše izseljence je v Združenih državah Amerike spodbujal pisatelj Louis Adamič. Z zamislijo o ustanovitvi otroške klinike se je seznanil med obiskom v stari domovini.

—–

Pesnik JANEZ KLARIČ se je rodil na današnji dan pred sto leti pri Mavrcu pri Kostelu. Začel je študirati bogoslovje, vendar se je že naslednje študijsko leto prepisal na klasično filologijo ter se pridružil članom katoliškega študentskega društva »Zarja«. Aktivno je sodeloval v odporniškem gibanju, maja 1942 odšel v partizane, postal zastopnik krščanskih socialistov za Kočevsko, padel pa je v roški ofenzivi avgusta istega leta. S pesmimi se je oglašal v semeniškem zborniku »Mlada setev«; njegova poezija je bila izrazito razmišljanje o takratnih eksistencialnih problemih.

—–

Začetki današnjega Slovenskega etnografskega muzeja segajo v leto 1821, ko so ustanovili »Kranjski deželni muzej« in v njegovem okviru tudi etnografsko zbirko, tri leta pozneje pa je Ministrstvo za prosveto Kraljevine Jugoslavije v Ljubljani ustanovilo »Kraljevi etnografski muzej«, ki je dobil prostore v stavbi Narodnega muzeja. Vendar je bila zaradi pomanjkanja prostora v naslednjih desetletjih temeljna usmeritev etnografskega muzeja pripravljanje občasnih tematskih razstav; posamezne zbirke so bile na ogled v gradovih v okolici Ljubljane. Pomemben za Slovenski etnografski muzej je bil današnji dan leta 1997: takrat so se preselili v svojo prvo lastno muzejsko hišo – v obnovljene prostore nekdanje vojašnice na južni strani Metelkove ulice v Ljubljani.