Planinska gora je že od nekdaj znana kot romarska točka, danes pa je vse bolj tudi izhodišče za gorske kolesarje, jadralne letalce in pohodnike

Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma,  in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«.

Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli  travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo  s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe.

Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.

Sogovorniki

Planina, Planinska gora, Grmada, Petričev hrib so imena, ki jih najdemo ne samo na Notranjskem, ampak tudi ponekod drugod po Sloveniji. Toda Planinska gora, ki jo bomo spoznali v tokratni oddaji, je nekaj prav posebnega, v ljudskem izročilu ima posebno mesto in je povezana s celo vrsto bajeslovnih in pravljičnih zgodb. Zgodovinarka dr. Tanja Žigon, ki živi v Planini, je nekaj teh zgodb zapisala tudi v svoji knjigi o Planinski gori, natisnjeni leta 1995.

Opisovanje romarskih poti je zanimivo, a hkrati zahtevno opravilo, se  spominja  duhovnik, monsignor Franci Petrič, ki je leta 2008 izdal knjigo Slovenske romarske poti, kjer je opisal tudi romarsko cerkev na Planinski gori. Tega opisovanja se je lotil iz ljubezni do domovine, ko je leta 1990 končal tajniško službo pri nadškofu Alojziju Šuštarju.

Povezanost Planinske gore s prebivalkami in prebivalci starodavnega trga Planine je bila ves čas zelo močna, meni Franc Moljk iz Planine.

Planinska gora ni gora v alpinističnem ali gorniškem smislu, to je vzpetina, kjer njen najvišji vrh Grmada, doseže 873 metrov nadmorske višine. Tu ni strmih prepadnih sten, ampak mešan gozd, ki ga je leta 2014 dobro zdesetkal žled. Marko Milavec iz Planine vidi goro vsak dan.

Gora ali "gura"

Romarska cerkev na Planinski gori je od nekdaj vabila številne romarje iz bližnje in daljne okolice. Po izročilu, naj bi tja romali tudi romarji iz Tolmina in okolice. To pa predvsem zaradi tega, ker so v Marijino varstvo izročali zaprte tolminske puntarje. Ob vsakem obisku cerkve na gori so na travniku puščali lesene križe, ta navada pa naj bi trajala vse do sredine 20-let prejšnjega stoletja.

Romarsko središče

Kot enega prvih romarjev na gori omenjajo legende rimskega cesarja Teodozija I., ki naj bi na večer pred bitko pri Mrzli reki molil v kapelici ob cerkvi na Planinski gori.  V srednjem veku, predvsem pa v času protestantizma pa so skušali na gori postaviti svojo cerkev štiftarji ali skakači, ki jih je vodila Marija Pogorelc. Deželni knez je vse njihove cerkve dal podreti in zažgati.

Na Planinski gori so bili in so še znameniti romarski shodi in sicer 15. septembra. Takrat se tam zberejo Planinci in njihovi sorodniki, pa tudi romarji iz vseh krajev Notranjske in Primorske.

Ivanka Gantar je zapisala zanimiv spomin na romanje na Planinsko goro:

"Mama si je vedno želela ob mali maši na Planinsko goro. Žalostno, toda resnično, še nikoli nisem bila tam. V resnici niti ne vem, kod se gre. In kot običajno, ko je šlo za romarske poti, je ni hotel nihče peljati. Potem je enkrat rekla mojemu nezakonskemu možu in on je to opravil z veseljem. V cerkev pa ni šel. Ta čas, ko je bila mama pri maši, je on nabiral gobe. Pa kako jih je bil vesel. Mama pa tudi. On je dobil gobe, mama pa podobico v spomin na obisk Planinske gore 8. septembra 2002."

( vir: članek, Stareslike.org.  1849 Planinska gora- Romarska pot, 12.04,2020)

Milan Trobič