Z malo ironije lahko rečemo, da se vse prej kot uresničujejo pričakovanja koalicijskih partnerjev o neodpiranju ideoloških tem v tej vladni ekipi in želje, da to ne bo vlada ene stranke.
Z malo ironije lahko rečemo, da se vse prej kot uresničujejo pričakovanja koalicijskih partnerjev o neodpiranju ideoloških tem v tej vladni ekipi in želje, da to ne bo vlada ene stranke.
Vladno pismo Svetu Evrope o slovenskih medijih v komunističnem primežu razgalja odnos, ki ga ima nova oblastna garnitura z SDS na čelu do medijev, ki naj bi v razvitih demokracijah kot nadzorni mehanizem predstavljali četrto veje oblasti. A o razvitosti slovenske demokracije več kot slovenski mediji povedo takšni politični ekscesi. Vladna depeša, kljub neusklajenosti med vladnimi partnerji predstavlja uradno stališče slovenske države, zato postaja tudi resen politični problem vlade Janeza Janše in vladne koalicije.
Tako kot je začela Janševa vlada našo državo na mednarodnem parketu po tiho potiskati v družbo višegrajske četverice z Madžarsko na čelu, nas tudi uradno predstavlja kot državo, ki ne velja za zgled demokratičnega napredka.
Glede na to, da gre pri predstavljanju slovenskih medijev kot usedlini nekdanjega komunističnega režima za uradno stališče vlade, bi lahko bila na mestu ugotovitev, da imamo v Sloveniji resen problem z medijsko krajino in stanjem demokracije. Toda včeraj je postalo jasno, da vladno stališče predstavlja le mnenje največje vladne stranke in da koalicijski partnerji Janševe četverice prepričanja o udbovskem medijskem okolju ne delijo. To pomeni, da pravi problem tiči znotraj vladnih vrst, ne nujno v slovenskem družbenem okolju in medijih. Hkrati pa so take opredelitve zaradi žaljivosti tudi problem državljanov in prebivalcev te države, ker vlada v mednarodnem okolju slika popačeno podobo Slovenije kot izrazito nerazvite družbe, čemur ne pritrjuje položaj Slovenije na mednarodnih lestvicah medijske svobode in demokratične razvitosti.
Pri tem je posebej ironično, da ima prav vladajoča stranka, v kateri se najbrž skriva avtor protimedijskega pamfleta, svoje strankarske medije, podprte s kapitalom iz Madžarske, ki funkcionirajo kot propagandni stroj stranke.
Streznitveni test za koalicijske partnerje 14. slovenske vlade je torej mimo. Z malo ironije lahko rečemo, da se vse prej kot uresničujejo njihova pričakovanja o neodpiranju ideoloških tem v tej vladni ekipi in želje, da to ne bo vlada ene stranke. V času soočanja z epidemijo, ko je javnost skupaj z mediji zaradi negotovosti naravni zaveznik vlade, bi lahko premier s svojo posadko te okoliščine v pomembni meri drugače izkoristil. Krepitev zaupanja med vlado, javnostjo in četrto vejo oblasti bi bil veliko boljši recept od ideološkega pogroma.
