Marec je mesec obreleževanja dežnika - predmeta, ki nas pred dežnimi kapljami in sončnimi žarki ščiti že več kot 4 tisoč let.
Marec je mesec dežnikov, predmeta, ki nas že več kot štiri tisoč let ščiti pred dežnimi kapljami in sončnimi žarki
Arheologi so ugotovili, da so dežnike uporabljali že v starem Egiptu in Mezopotamiji, saj so tam v reliefih, vklesanih v kamen, našli upodobitve sončnikov. Prav tako ima dežnik izjemno tradicijo tudi oz. še posebej na deževnih območjih Kitajske in Japonske. Razlaga dr. Zoltan Kepe, višji kustos iz Galerije – Muzeja Lendava:
“Delali so dežnike iz kosti, iz bambusa, iz lesa, jih prekrivali s svilo ali z različnimi olji ali z voskom premazanimi papirji.”
Kje so se v Evropi najprej pojavili dežniki? Odgovor je precej logičen, pove dr. Kepe: “Ni nobeno naključje, da so bili Angleži tisti, ki so z Daljnega vzhoda prinesli v Evropo dežnik. Okoli leta 1750, kajti deževna Anglija je komaj čakala na neki tak predmet, ki bi meščane, gospodo obvarovalo pred dežjem.”
Konec 19. stoletja je začelo dežnik uporabljati kmečko prebivalstvo. Ko se je kmečko prebivalstvo preobleklo iz ljudske noše v meščanska oblačila – tudi zaradi dobrega gospodarskega stanja – je namreč začelo kupovati (tudi) dežnike. Leta 1904 je tako v Lendavi nastala t. i. »stara dežnikarna«, ki je bila prva taka delavnica na Avstro-Ogrskem.
“Tam v začetku delovanja, okoli leta 1910, je bilo zaposlenih 40, 50 delavcev oz. delavk in so dnevno izdelali približno 300 dežnikov.”
Kljub obema svetovnima vojnama je podjetje obstalo. INDIP, Industrija dežnikov in pletenin, je postala tovarna, v kateri so izdelali več kot sto tisoč dežnikov na leto in jih izvažali po svetu. Zaradi krize v devetdesetih letih in cenenega blaga z vzhoda je tovarna propadla; ukinili so jo leta 2001. Samo tri leta so ji zmanjkala, da bi dočakala sto let.
