Sledi časa

Hugo Wolf

Skladatelj, ki ga poznavalci uvrščajo med velikane evropskega samospeva

hugo_wolf_1895
foto: hugowolf.si

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obema je odločilno vlogo pri vzgoji in na glasbeni poti odigral oče, oba sta imela popoln posluh in nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga nedvomno zaslužila za časa njunih življenj. Danes sta oba simbola mest, kjer sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca.

Za Huga Philippa Jakoba Wolfa je dolgo veljalo, da je bil Nemec. Šele v 40. letih minulega stoletja so ugotovili, da ima skladatelj slovensko poreklo, pravi poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa, Nataša Škorjanc. Hugo je bil od vsega začetka poseben – bil je težaven otrok, ki je v zadnjem obdobju življenja trpel za številnimi strahovi. Vendar ti, pravi Nataša Škorjanc, niso bili posledica njegovega odraščanja – že s petimi leti je znal igrati violino in s šestimi leti je nastopal na javnih prireditvah. Njegov občutek za glasbo je bil tako izrazit, da ga je bilo nemogoče spregledati celo v družini, kjer so se z glasbo ukvarjali vsi.

S samo desetimi leti vpisal na gimnazijo v Gradcu. Zaradi težav z disciplino, ki jih je imel zaradi vzkipljivega temperamenta, je šolanje nadaljeval v Šentpavlu v Labotski dolini, nato neuspešno tudi v Mariboru. Po vrsti neuspehov v izobraževanju se je vrnil v Slovenj Gradec pred koncem šolskega leta 1875. Kljub vsemu je uspel prepričati očeta, da želi živeti samo za glasbo. Oče je plačal 1. letnik njegovega študija na Dunaju, kjer je Hugo živel pri njegovi teti Katarini. Njegovo okolje je bilo stimulativno, saj sta tudi obe njegovi sestrični, Anna in Ida obiskovali konservatorij za glasbo. A tudi tam šolanja ni zaključil iz enakih razlogov kot v drugje. Razočaran se je vrnil v Slovenj Gradec, vendar je kljub vsemu nadaljeval svoje glasbeno delo. Že dve leti kasneje, leta 1877 se je vrnil na Dunaj. O tem, kako se je z usodno boleznijo okužil, ni popolnoma zanesljivih podatkov, pravi Nataša Škorjanc, a najbolj verjetna je zgodba, da je temu botroval splet okoliščin. Velik vpliv na njegov razvoj in pogled na življenje je poleg bolezni imela tudi nesrečna ljubezen. Na Dunaju je imel slovite sošolce ter imel možnost spoznati nekatere izmed največjih skladateljev tega obdobja.

Leta 1881 je dobil delo kot asistent dirigenta v mestnem gledališču v Salzburgu, a je po treh mesecih odstopil. Leto kasneje je Wolf spoznal zakonca Köchert. Gospa Melanie Köchert, ki je bila dve leti starejša, je postala njegova zaupnica vse do smrti. Leta 1883 je Wolf še zadnjič obiskal domačo hišo in njegovo mater v Slovenj Gradcu. Istega leta je umrl Richard Wagner, kar je Wolfa znova močno pretreslo. Njegovo občutljivo naravo je to tako prizadelo, da je začelo trpeti tudi njegovo delo. Zakonca Köchert sta mu uspela pomagati z domiselno potezo – našla sta mu delo pri časopisu Wiener Salonblatt, za katerega je Wolf poslej pisal recenzije, pa tudi družbeno angažirane članke. Denar za njegove honorarje sta skrivaj prispevala zakonca Köchert.

Leta 1887 je umrl njegov oče in spet je zapadel v depresijo ter nehal pisati za revijo, ki je pomenila njegov osnovni dohodek. Med poletjem se je običajno preselil k sestri Modesti Strasser na Štajersko, kjer je dokončal drugi kvartet z naslovom Italijanska serenada in ustvaril cikel pomembnih samospevov po Eichendorffovih pesmih, leta 1884 je nastala žal le v fragmentih ohranjena glasba po Kleistovem Princu Homburškem. Njegovo najbolj ustvarjalno obdobje je bilo po mnenju poznavalcev med letoma 1888 in 1891. Takrat se je preselil na podeželsko posestvo družine Werner in začel ustvarjati samospeve na lirske predloge Eduarda Mörikeja. V izjemno kratkem času jih je uglasbil kar 43.

Njegova bolezen je postajala vedno večja ovira. Kljub vsemu se je po letu 1895 lotil predelave španske novele Trirogeljnik, ki je bila kasneje preimenovana v Corregidor. Vendar dunajska Državna opera ni bila zainteresirana za Wolfovo delo. Wolfov prijatelj Oskar Grohe je sicer dosegel, da so izvedli praizvedbo v isti koncertni sezoni. 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu je Wolfova opera doživela velik uspeh. Kljub temu njegovega dela niso uvrstili v spored naslednje operne sezone. Njegovi prijatelji so ga ves čas tudi materialno podpirali. Ali to pomeni, da vendarle ni bil tako težavna osebnost?

Hugo Wolf je umrl leta 1903 na najboljšem oddelku državne umobolnice na Dunaju, kjer so ga sicer redno obiskovali sorodniki in znanci, zaključi pripoved Nataša Škorjanc. Unikatna zgodba, ki pa smo jo žal slišali že velikokrat. Genialni umetnik, ki je svetovno slavo dosegel šele po smrti. Prav tako kot Mozart, s katerim smo pripoved začeli in žal tudi mnogi drugi, zaključi Nataša Škorjanc, poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa.

Kako zelo pomemben je za slovensko umetnost Hugo Wolf, poudarja tudi Aleksandra Ramšak, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zato ne preseneča, da so se mu tako spoštljivo poklonili tudi v njegovem rojstnem kraju, Slovenj Gradcu. Letos, ko bi imel Hugo Wolf 160. rojstni dan, bo Slovenj Gradec v njegovo čast pripravil celo vrsto dogodkov, izmed katerih dva na državni ravni.