Človek ne bi verjel, kako se nam življenje lahko čez noč obrne na glavo! Kup nujnih opravkov je nenadoma padlo v vodo, tovarne stojijo, trgovine so zaprte, frizerji so doma, telovadbe in fitnesi odpovedani. Koliko bo koronavirus spremenil lestvico naših vrednot, bomo najbrž videli šele čez nekaj mesecev. Se ga pa vsi bojimo, te presnete žogice z izrastki. V nočnem programu vas pričakuje Mojca. Kaj bo glavna tema, lahko predvidevate. Mojca vabi, da jo po polnoči pokliče tudi kak bolnik s korono in pove, kako se je počutil na začetku, kako zdaj in kje misli, da se je okužil. Ali ima dihalno stisko in ali ta vragec povzroča bolečine. Zagotavlja, da nikomur ne bo dolgčas.
Nočni pogovori z Mojco
Sredi norije s koronavirusom so bili nočni pogovori kar živahni, kar sploh ni čudno. Zaprti smo doma in hrepenimo po stikih.
Valentina je pred kratkim praznovala 49. rojstni dan in od svojega Ranka dobila dve plišasti igrači. Da ne bo čisto sama zdaj, ko on iz Sežane ne more do nje.
Popotnik Niko iz Idrije je nesrečen, ker bo njegovo letošnje potovanje najbrž splavalo po vodi. Pa toliko je že v letih, da je kar pametno, da je malo bolj previden. Bo letos pač obujal spomine na pretekla potovanja.
Anton, 54, iz Sežane je nesrečen, ker ima v domu 85-letno mamo in ne more do nje. Kot v zaporu je. Celo par solz je bilo slišati.
Proti drugi uri pa se je sprožila apokalipsa:
Slikar in kipar Jože je omenil tri apokaliptične jezdece – človeštvo uničujejo kuga, lakota in vojna.
Ida iz Hoč, 86 let, pa je razmišljala, da se je podnebje zarotilo proti človeku. Tako je bilo v Evropi tudi leta 1814, ko sploh ni bilo zime in ni sploh nič zraslo. V Rusiji je bilo ogromno žita, a kaj ko takrat še ni bilo pravega transporta. menda je vsak 5. Evropejec takrat umrl od lakote. Tega se sicer iz šole ne spomnim, tako kot tudi še marsičesa drugega ne, a Ida tako pravi. Narava je takrat potrebovala 10 let, da je prišla k sebi. In tudi ta virus – narava se nam maščuje.
Različni pogledi, različni strahovi in prepričanja.
