Nedeljska reportaža

Nadiža

Reka legend, rojena za sanje

DSC_0089
Napoleonov most prek Nadiže
foto: Jurij Popov, Radio Slovenija

»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.«

Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob tej poti, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več, o spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.