Kaj pa zdaj?

Agresivno vedenje in ovaduštvo v času epidemije

Če se omejimo sami, pričakujemo, da se omejijo tudi drugi

argument-4203671_640
foto: Tumisu

Da živimo v času, ko so ljudje zaradi znanih okoliščin napeti, tesnobni, morda prestrašeni, je jasno. Tudi zato se lahko hitro zgodi, da smo na sprehajalni poti ali v trgovini deležni nezadovoljstva, morda celo jeze ljudi, če menijo, da smo kršili pravila zaščitnega ravnanja, kar bi lahko ogrozilo nas ali druge.

To se je zgodilo tudi Valentini Horvat Kokalj, ko se je prejšnji petek s svojim 8-letnim sinom in kužkom odpravila na sprehod na Rožnik, ki kot pravi, tistega dne ni bil obljuden. Ko sta srečala družinico z drugim psom in so na primerni razdalji izmenjali nekaj besed, je završalo. Mož, ki jim je prišel naproti, je začel kričati nanje. Podobno se je zgodilo tudi Uli in Nacetu, ki sta se sredi marca, ko omejitev gibanja še ni bilo, odpravila na nekajdnevni oddih v Kranjsko Goro, v naravo, stran od gneče in ljudi.

“Ko sva nesla stvari iz avta v stanovanje, so prišli iz spodnjega nadstropja sosedje in se začeli na naju dreti, kako si upava priti, kaj nama ni jasno, da nosiva s seboj ljubljanske bacile in da nimava pravice vstopati v to stavbo. Grozili so tudi, da bodo na nas spustili psa in da bodo poklicala policijo. V tej večstanovanjski stavbi sva bila midva povsem na vrhu, oni pa spodaj in do kontakta ne bi moglo priti. Še kljuke si nismo delili nobene. Policija je potrdila, da lahko ostaneva.”

Najbrž vas ni tako malo, ki ste bili kljub objektivno neogrožujočemu ravnanju deležni najmanj mrkega pogleda, če morda ne česa bolj izrazitega, kot je nerazločno godrnjanje, oštevanje ali nemara celo bes in grom, ozaljšan s sočnimi verbalnimi pridatki. Obtoževanje in tožarjenje se intenzivno odvija tudi na socialnih omrežjih s foto in video dokumentacijo. Zakaj se v izrednih situacijah razvije takšno vedenje pri povsem neagresivnih in sicer dobrih ljudeh, tudi o tem smo spregovorili s sociologinjo dr. Renato Salecl:

“Več je različnih odgovorov. Že Freud nas je opozarjal v svojih časih, da imajo ljudje neko idejo družbene pravičnosti, kjer se jaz omejim in pričakujem, da se bodo omejili tudi drugi. Jaz sem si zmanjšala užitek, drugi pa očitno še uživa, ali pa uživa še bolj in krši ta skupni odgovor.”

Svojo vlogo odigrajo tudi družbeni mediji in naše lastno prepoznanje:

“Iščemo všečke, iščemo, da bo nekdo potrdil, kako imamo prav, ko smo dodali sliko nekoga, ki se je nekje sprehajal pa se morda ne bi smel. Ta logika je kar precej povezana z nekim splošnim eksbicionizmom v današnjih časih.”

A ljudje smo si različni. Če bi nekateri mirno odhlačali mimo desetin zabavljačev na družinskem pikniku, bi drugi klicali blisk in grom nad ničhudegaslutečega, ker sredi kočevskih gozdov ne nosi skafandra. Kdo so pravzaprav ljudje, ki se radi poslužujejo instrumentov kontrole in imajo težnjo po nadzoru ljudi in okolice? Psihoterapevt in psihiater Miran Možina razloge vidi v dvojem: ali v impulzivnosti ali pa v karakternih značilnostih človeka:

“Impulzivno pomeni, da človek nepričakovano odreagira. Da odreagira, preden razmisli. In je človeku lahko potem tudi žal. Drugi dejavnik pa je karakterni. To pa je značilnost judi, ki imajo manjši občutek lastne vrednosti. Eden od načinov, kako vzdrževati sebe v dobri koži, je, da so osredotočeni na druge, iščejo napake drugih, jih kritizirajo. To jih drži pokonci kot kisik in na ta način vzdržujejo občutek, da so sami dobri ali boljši od drugih.”

Ali oblast, ki potencira občutke strahu in uvaja izredne razmere z dodatnimi, morda nepotrebnimi ukrepi, namesto da poučuje in miri, takšno nadzorniško policijsko vedenje pri ljudeh le še spodbuja? Dr. Renata Salecl:

“Absolutno. Zato si zelo želim, da bi slišali čim več mnenj strokovnjakov različnih disciplin, ki se ukvarjajo s pandemijo in da bi nas oni naslovili iz javnih medijev v velikem številu. In da se potem čim bolj skušamo držati pravil, ki prihajajo iz stroke. Mislim, da to lahko zelo zelo pomiri tesnobo v družbi.”

Prav je, da na nepravilnosti opozarjamo. Resnično prav. A opozorimo takrat, ko smo res prepričani, da oseba s svojim ravnanjem ogroža sebe ali druge. In ne, ko ravna tako, kot mi menimo, da bi morala ravnati. Naše mnenje, kaj je prav in kaj je narobe, je prepogosto odvisno le od tega, komu verjamemo. Prostor za ozaveščanje ljudi bi zato morala imeti epidemiološka stroka. Stroka, ki bi mirila in osveščala, predvsem pa usmerjala ukrepe, ki so smiselni in sorazmerni s situacijo, v kateri smo se znašli. Nepotrebno ustvarjanje panike, besedičenje o nujnosti vojske in o večanju policijskih pooblastil v povsem izpraznjeni državi, strašenje z izrazito predimenzioniranimi ocenami o številu umrlih, če teh ukrepov ne bi bilo, je ne samo oportuno in kratkovidno, temveč tudi zelo neodgovorno in nevarno. Tudi za psihično zdravje dobrih ljudi, ki jih pri nas ne manjka in ki jim vedenje zato prične narekovati strah namesto treznega in mirnega uma.