Gost sredinega Intervjuja na Prvem ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in posledično vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo 24 ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj. S svojo neposrednostjo in občasnim slikovitim izborom besed pove tako, kot je, in zadev nikakor ne olepšuje, tudi zato ga mnogi vidijo kot popolno nasprotje stereotipne podobe suhoparnega birokrata. Z njim se bo pogovarjala Tina Lamovšek.
Vodja konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter
Gost sredinega Intervjuja na Prvem ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo štiriindvajset ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj. S svojo neposrednostjo in občasnim slikovitim izborom besed pove tako, kot je, in zadev nikakor ne olepšuje, tudi zato ga imajo mnogi za popolno nasprotje stereotipne podobe suhoparnega birokrata.
“Prišel, videl, spravil Slovence domov.” Bi tako na kratko opisal svoje delo zadnjih tednov? “Prvi dve sta v pretekliku, zadnja pa je še v izvajanju, ker Slovence imamo še zunaj. Dobro je videti, da ljudje prihajajo individualno od vsepovsod. Nekateri pa so se odločili, da ostanejo tam, kjer so. Tudi teh smo veseli, samo če nam sporočijo, da ni treba nanje misliti kot na eno nasedlo lupinico.” Približno osemsto Slovencev čaka na vrnitev.
Delovniki so seveda intenzivni: spat hodi ob enih ali dveh zjutraj, zbuja se ob štirih: “Mogoče tudi kakšne pol ure prej. Tiste ure so zelo dragocene, ker se lahko ukvarjaš z zadevo, ki ti je prejšni dan ni uspelo zaključiti. Sem vesel, da sem lahko z Jelkom Kacinom (vladnim govorcem za covid-19, s katerim se skupaj prevažata v službo in iz nje, op. a.) veliko skupaj, ker je zelo dobro z nekom prediskutirati kakšno tako situacijo, o kateri nimaš pojma. Sicer je pa čez dan moja naloga, da ljudi opogumljam, da ne izgubijo volje do dela. Imam čudovite sodelavce.”
Improvizacija igra veliko vlogo pri njegovem delu, saj, kot pojasni Šter, “smo sredi januarja začeli z romantičnimi predstavami, da’tam na Kitajskem pa eni kašljajo’. Nihče ni želel vedeti, da postaja to naš skupni problem.”
Na MZZ 24/7 živi tako imenovana konzularna krizna celica, dodatno motivacijo in energijo pa črpajo tudi z motivacijskega zidu, kot je razvidno iz objave MZZ-ja na njihovem uradnem profilu na Twitterju, ki je poln samolepilnih listkov z napisi, kot so: “Hvala, g. Šter,” in “Sin je prišel iz Indije. Mama že kuha juho.” “Krizno celico sestavljajo mlajši in starejši. Vzpostavila se je nekakšna mikroklima, da si oblikujejo svoj delovni prostor in pogoje tako, da jim ustrezajo. Če so jim dane take stvari, vidim, da so uspešnejši, temu ne nasprotujem. Vzdrževalci na ministrstvu bodo verjetno potem žalostni, ker rečejo: ‘A niste mogli tega na steklo lepiti, ker na zidu listki puščajo sledi?’ Naj to kar pušča sled, ker če je to majhno zadovoljstvo, potem naj bo,” z nasmeškom pojasni vodja konzularne službe.
Andreja Štera sicer lahko opišemo kot neposrednega, učinkovitega človeka s smislom za humor in – otroško navihanostjo. Ta morda tudi pojasni njegovo najljubšo literaturo, to sta Pika Nogavička – naslovna junakinja svet odraslih vidi kot dolgočasnega – in Pomladni dan Cirila Kosmača (kjer se pripovedovalec po vrnitvi po vojni v svoj rojstni kraj spominja svojega otroštva in mladosti). In smo spet pri otroškosti in mladosti: “Ja, ti dve sporočili sta na neki način povezani, a hkrati različni. Kosmač je veleum, njegov Pomladni dan si zasluži, da bi bil filman v epopeji. Pika Nogavička pa … to je knjiga, ki jo imam vedno na nočni omarici. Imam približno tristo petdeset izdaj v sedemdesetih jezikih. Kadar koli grem brat to knjigo, magari samo poglavje, najdem kakšno novo tako misel ali konotacijo. Knjiga še zdaleč ni samo otroška. Ima globoka sporočila, govori o enakosti spolov, o tem, da so punce enakovredne članice družbe, o tem, da če si prizadevaš in si pošten, lahko računaš, da boš uspel, in da se je treba zavzeti za tiste, ki so v družbi potisnjeni na stran.”
Pri Piki Nogavički mi je všeč, da še zdaleč ni samo otroška knjiga, temveč nosi veliko pomembnih sporočil v sebi.
To, da si brez dlake na jeziku, neposreden, da ljudi in situacijo označiš za nespametne in neodgovorne, nikako ne pomeni, da nisi diplomatski. Kot pojasni: “Stereotip diplomata v fraku, ki je kaviar in pije šampanjec, je ‘outdated’. Moderna diplomacija je aktivna, komunikativna, vrednoti in ima svoje mnenje – če je tako, ki ga mora povedati na glas in neposredno, tudi pove.” Želi si, da bi slovenska diplomacija šla iz predmoderne v moderno fazo. “To ni povezano z leti, gre za to, ali človek to razume ali ne.”
Kdaj in kam bomo potovali? Resnica je grenka. A prej ko bomo razumeli, da zdaj ne moremo nikamor potovati, niti v Moravče, prej bomo spet prišli v razmere, ko bomo potovali kam dlje od Moravč. “A tudi ne vsepovsod in na način kot nekoč,” konča Šter.
