Duhovna misel

Andrej Šegula: Požrešnost

duhovna-misel
foto: Duhovna misel

V življenju je pomembno, da imenujemo stvari, pojave, dogodke s pravimi izrazi. Če je dobro, povejmo, da je dobro, če je slabo, povejmo, da je slabo. Če je nekaj greh, recimo temu greh. Kajti že s samim poimenovanjem potegnemo ločnico med tem, kar je dobro in tem, kar škodi nam in drugim, našemu telesnemu in duhovnemu življenju.

V krščanski duhovni terminologiji najdemo izraz »grešna nagnjenja«, ki nas spravljajo v nevarnost. Te nevarnosti se nam zdijo na prvi pogled zelo nedolžne in »ne-nevarne«. Čez čas pa se pokaže, da temu ni tako. So kot živi pesek, ki nas počasi vleče v svoj vrtinec.

Grešno nagnjenje, ki so ga cerkveni očetje prvih stoletij postavili na vrh lestvice, je požrešnost. Hrana je sicer koristna in potrebna za življenje. Toda, če pogledamo svoje obroke, svoje prehranjevalne navade, če pogledamo kdaj, kolikokrat in koliko jemo, se bomo začudili, če že ne prestrašili. Če je nekdo predebel in gre k zdravniku – kaj mu zdravnik svetuje? Najprej »kontrolo«, ki je lahko čisto preprosta: zapisovanje, kdaj in koliko pojemo. Včasih že to deluje, da začnemo manj jesti.

Poglejmo še skozi duhovno prizmo. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik, prodoren teolog in mislec, se sprašuje, v čem je požrešnost. Neki ljudski izrek pravi: »Ne živimo za to, da bi jedli, ampak jemo, da bi živeli.« Namen, zakaj jemo, je torej zdravje telesa. Toda telo je treba ohranjati v takšnem stanju, da bi moglo služiti duši. Telesne potrebe so različne glede na našo konstitucijo, glede na to, kakšno delo opravljamo, v kakšnih razmerah zaužijemo hrano. Sama narava nam pri živalih in rastlinah kaže, kako moramo ravnati. In res, rastline in živali iščejo in vzamejo v naravi to, kar potrebujejo, nič več in nič manj.

Kakor na drugih področjih življenja tako gre tudi pri hrani in načinu prehranjevanja za disciplino. Požrešnost, prehranjevanje, odnos do hrane bi lahko povezali tudi s postom, odpovedjo hrani. Ko omenjamo post, ne smemo misliti na shujševalne kure, niti na takšne in drugačne očiščevalne poste. Ko govorimo o postu, gre izključno za duhovno dimenzijo. Post kot pomoč v duhovnem življenju. Z odpovedjo ustvarjamo prostor srečanja s samim seboj in z Bogom.

Naj bo današnji dan priložnost, da se pri obroku spomnimo tudi na darovalca vsega, kar imamo na mizi. Naj nam ta zavest prebudi hvaležnost. Hkrati pa se vprašajmo, koliko hrane resnično potrebujemo, da živimo, da preživimo. Pregovor pravi, da prazna vreča ne more stati pokonci – res pa je tudi, da se s polnim želodcem ne da ne delati, ne študirati. Torej – jejmo z glavo!