Peter Komovec pravi, da se zelo rad smeji, kljub temu, da pri 93-ih letih ne čuti več tiste živahnosti, energije, da se je nekako upočasnil. Od marca lani živi v Domu upokojencev Kranj. A spomini mu ne dajo miru. Leta 1942–1948 je popisal v knjigi Pastir, nemški vojak in češki sin. Obiskala ga je Lucija Fatur.
Peter Komovec se rad smeji in se ne mara pritoževati
Že na začetku pogovora pove šalo. Gospod Peter Komovec pravi, da se zelo red smeji, kljub temu, da pri 93-ih letih ne čuti več tiste živahnosti, energije, da se je nekako upočasnil. Od lanskega marca živi v Domu upokojencev Kranj. A spomini mu ne dajo miru. Leta 1942 – 1948 je zbral v knjigi Pastir, nemški vojak in češki sin.
Napisal sem spomine od obdobja, ko sem bil pastir, do 19. leta, do konca vojne. V petih šolah sem naredil šest razredov osnovne šole. Takrat so bili taki časi. Se pa vsega izjemno dobro spomnim. Včasih bi bilo bolje, da bi se človek manj spominjal.
V pokoju je že 40 let, več, kot je imel službenih let.
Poleti sem rad gobaril, lovil ribe, upokojil sem se invalidsko. Delal sem tudi na Krvavcu v penzionu. Mislim, da je zelo pomembno, da človek veliko časa preživi v naravi. Prepričan sem, da je to recept za dolgo življenje.
Razmišlja tudi o prijateljih, ki so že odšli.
To sem doživljal že med vojno. Hudo je, to je res hudo. A kljub vsemu – optimizem velja!
