Za jezikoslovce so moška osebna imena zelo pestra in zanimiva kategorija, saj se naše pogovorno sklanjanje imen razlikuje od pregibanja v knjižnem pisanem jeziku. Najbolj izrazit primer so imena, ki se končajo na -o in -a.
Kaj imajo skupnega Luka, Marko in Arne? Pregibanje njihovih imen marsikomu povzroča težave!
Za jezikoslovce so moška osebna imena zelo pestra in zanimiva kategorija, saj se naše pogovorno sklanjanje imen razlikuje od pregibanja v knjižnem pisanem jeziku. Najbolj izrazit primer so imena, ki se končajo na -o in -a, pravi Helena Dobrovoljc, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.
“Redkokdo bo rekel »srečal sem Silva, Vlada,…«, pogovorno govorimo »srečal sem Silvota, Vladota, Markota,…«; skratka, pogovorno uresničevanje podaljšave s -t-je zelo pogosto, v knjižnem jeziku pa se zavedamo, da ta podaljšava ni primerna za rabo. Na družbenih omrežjih, kjer smo bolj sproščeni in pogovornost pride bolj do izraza, se že srečujemo tudi z zapisano podaljšavo s -t-.”
Težave lahko nastopijo še pri posameznih imenih, kakršno je Klemen, ljudje se pogosto sprašujejo, je prav Klemna ali Klemena. Gre za že uveljavljeno dvojnico, ime se lahko torej sklanja na oba načina, se pa Pravopis vedno bolj ozira na to, kaj posameznik, ki je nosilec imena, želi zase – torej kako svoje ime pregiba on oziroma njegova okolica. Ob tem velja izpostaviti še en sklop imen, in sicer tista, ki se končajo na -r.
“Vsi imamo v ušesih Prešernov Krst pri Savici in Črtomirja, ki ga Prešeren še ni podaljševal z -j-, danes pa je to že kar pravilo, tako da že Slovenski pravopis 2001 opozarja, da se pojavljata obe obliki, je pa zdaj v slovenščini zdaj že povsem prevladujoča podaljšava z -j-, torej Bogomirja, Vladimirja, Črtomirja, …”
